Ob koncu sveta v pekel

25.12.2012

Zadnje čase so nas povsod svarili o prihajajočem koncu sveta, ki naj bi ga stari Maji napovedali za 21. december 2012. Kako natančno naj bi se ta konec zgodil, pa ni vedel nihče kaj več povedati. Zato smo se Primorec, Ljubljančan in Dolenjec odločili, da bomo na ta dan odšli v jamo in tam počakali, da mine konec sveta. Za naše zatočišče smo si izbrali jamo Klemenškov pekel. Če bi prišlo do konca sveta, bi bil ta izbor jame še najboljši, saj daleč ne bi rabili hoditi, ker bi že bili v Peklu.

Jama Klemenškov pekel se nahaja na robu prepadne stene v koncu Zgornje Savinjske doline. Jamo so leta 1973 raziskali in registrirali člani Jamarskega kluba Črni galeb Prebold, ki pa takrat še niso raziskovali z uporabo vrvne tehnike, ampak s sistemi vitlov in jeklenic. Ostanki lesenih sidrišč so vidni še danes. Takrat izmerjena globina jame je bila 310 metrov in dolžina 455 metrov. Jamo je v tem času obiskalo že veliko jamarjev, v njej pa je leta 2010 potekala tudi reševalna vaja. Od takrat je tudi na novo opremljena s pritrdišči in z vrvmi.

Načrt pekla.

Matjaž in ekipa so jamo letos že dvakrat obiskali in začeli z merjenjem labirinta na njenem dnu. Kmalu so ugotovili, da je poligona veliko več, kot ga je narisanega v načrtu. Že na prvih dveh akcijah so zmerili preko 500 metrov rovov, ostalo pa je še mnogo vprašajev v različnih kaminih in stranskih rovih. Matjaž je tako na dan konca sveta organiziral novo merilno akcijo. Poklical je Ticota in mene ter nama obljubil super dvodnevno akcijo, ravno pravšnjo za ogrevanje pred taborom Čaganka 2012, ki bo potekal naslednji teden. »Sploh ne bosta rabila opreme prat pred Čaganko«, je rekel. S Ticotom sva navdušeno privolila, saj za spremembo paše tudi po lepih in čistih jamah laziti, ne samo po naših blatnih čurkah. Z nami bi moral tudi Boris iz JK Speleos-Siga Velenje, vendar je na dan akcije odpovedal udeležbo, tako da smo se proti Savinjskem odpeljali sami trije. S sabo smo imeli opremo za merjenje in bivakiranje, saj smo načrtovali v jami enkrat prespati – za vsak slučaj, če bi konec sveta trajal več kot en dan.

Ko smo se pripeljali do kmetije Klemenšek, ki leži na nadmorski višini 1130 m, smo se javili prijazni gospodinji, ki je pobrala naše podatke in vprašala, do kdaj imamo namen ostati v jami, v primeru če se kaj zgodi. Od kmetije do vhoda v jamo je 5 minut hoje, samega vhoda pa ni težko najti. Samo pozoren moraš biti na stolp vlage, ki v mrzlem vremenu bruha iz jame. Prepih na vhodu dimenzije 4x2 metra je res fascinanten.

Vhod v brezno.

Prepih iz jame ti dobesedno zamegli pogled na svet.

Hitro smo se spustili v jamo, da nas nebi preveč prepihalo in kmalu prišli do našega bivaka. Ko smo razpakirali svojo opremo, smo se takoj lotili raziskovanja. Labirinti na dnu so res fascinantni. Na načrtu ni narisana niti ena petina vseh rovov na dnu. V enem delu smo sledili tekoči vodi proti dnu in se plazili med bloki skal in stenami ter prišli do aktivnega dela. Višinska razlika med zgornjimi deli in dnom je bila 20 metrov, vmes pa na desetine etaž, prehodov v levo, v desno, … Težko je opisati. Če si nebi sproti risali puščic in postavljali možicljev, bi lahko kar dolgo blodili med podori in iskali drug drugega. Tako smo do večera zabili čas z plazenjem in iskanjem novih prehodov in rovov ter merjenjem le-teh. Odkrili pa smo še nekaj, kar lahko člani JKNM odkrijemo prav v vsaki jami – blato. Pa ne malo blata, tako za eno pest. Blata na tisoče kubikov, vseh vrst, suhega, mokrega, … Se spomnite, kaj je rekel Matjaž o čisti jami? Takega kombinezona še iz Čaganke nisem privlekel!

Toliko o čisti jami …

Matjaž pri skiciranju jame.

V jami se je potrebno znati tudi ogreti.

Udobje jamarskega bivaka.

Naslednje jutro je Matjaž malo potegnil spanec, ker naj prejšnjo noč nebi nič spal. Z raziskovanjem smo tako začeli malce kasneje in tudi kmalu zaključili, saj smo se ob dveh odpravili proti izhodu. Tico je namreč hotel še ujeti sonce, da se prepriča, če je res konec sveta. Ko smo spakirali stvari, smo dokaj hitro priplezali iz jame. Zunaj nas je čakal še dan in jasno nebo, v dolini pa morje megle - res krasen zaključek akcije. Javili smo se še gospodarju kmetije, da nas je zapisal v knjigo obiskov Klemenškove jame in z njim na kratko poklepetali ter se odpeljali proti megli v dolini. O koncu sveta pa ne duha in sluha. Verjetno je recesija odnesla denar tudi za konec sveta.