Kanin 2012 - tretja realizacija

27.9.2012

Sobota, 22. september. Dan, kot si ga človek lahko samo želi. Ravno pravšnja kombinacija sonca, oblakov in vetra. Kanin v vsej svoji lepoti in mogočnosti. Izbrana skupina jamarjev v nekem trenutku umolkne in se zazre v daljavo, tja proti Mangartu in Jalovcu. Neskončno morje megle. Le nekaj zašiljenih »otokov« štrli iz te prostrane ravnice in čisto zadaj še eden – Triglav. Lepo, kot le malo kje.

Morje megle z otoki v ozadju.

A zavedanje, da nas čaka naporna pot do bivaka JKNM, nas je v trenutku zbistrilo iz zasanjanosti in postavilo na realna tla. Smo jo torej mahnili naprej. Pri oskrbniku koče Petra Skalarja izvemo, da nismo edini, ki raziskujemo na Kaninu. Ekipa poljskih jamarjev je prišla že pred nami in jo le kako minuto pred našim prihodom ucvrla bog si ga vedi kam.

Žal se je megla počasi dvigovala in kmalu smo vstopili v to gosto gmoto vlage. Za razliko od prejšnjih let, smo tokrat ubrali drugo pot, malo daljšo, ki nas je peljala čez teren, katerega je raziskovala predhodna ekipa novomeških jamarjev teden prej. Spotoma smo poiskali in locirali večino jam, katere so bile že raziskane, ali le delno raziskane, ali zgolj označene in neraziskane. Skratka prijetno s koristnim. Pot do bivaka je potekala v popolni megli, tako da brez GPS navigacije kratkomalo ni šlo. Pa še ta nas je pripeljala kakih 50 m nižje in je bil tisti zadnji, nepotreben vzpon res peklenski.

Megla, kjer še svizci izgubijo kompas.

Plan za tistih nekaj ur, ki so še ostale je bil - jaz in Kaco širiti ožino v NM 97, preostali trije dokončat nedokončano izpred tedna dni v NM 158. In smo šli. Izkazalo se je, da je ožina v NM 97 trdovratnejša, kot je sprva kazalo, tako da sva upe za preboj v notranjost, kjer kamen pade še kakih 30 m preložila na jutri. Ven sva izplezala v popolnoma jasno in presenetljivo mirno noč. V bivaku sva izvedela, da tudi preostali člani niso imeli sreče. Potencialno perspektivna jama se je tako ali drugače zaprla na globini cca. 80 m.

Ožina v NM 97.

Naslednji dan se je pričel podobno kot predhodni. Bili smo sicer nekoliko neprespani, kar gre zasluga mišu, ki je vso noč potrpežljivo praskal in grizel hrano ter do sončnega vzhoda naredil svoje. V transportke smo spakirali pač tisto, kar je ostalo nedotaknjeno in krenili v širni svet. Anži, Matic in Tjaša so nadaljevali na svojem terenu in se lotili širjenja ledenih ožin v NM 160 in NM 161. Žal sta se obe brezni zaprli s snegom, oz. ledom. Midva s Kacotom pa sva se zagrizla v najino ožino, a kmalu obstala s praznimi akumulatorji. V treh urah, kolikor je bilo potrebno, da sva slednje zopet napolnila in prišla ponovno na delovišče, pa se je vreme bistveno poslabšalo. Sunki vetra so bili na trenutke tako močni, da naju je dobesedno prestavljalo in prehlajena kot sva bila, sva se zbala, da se lahko stanje samo poslabša, zato sva brezno razopremila in jo popihala v »dolino«, v bivak. Tam pa sva se spomnila, da se poleg bivaka odpira brezno z prepihom, katerega smo sicer že pošteno načeli, a še vedno premalo, da bi prišli skozi ožino. In sva se lotila tega. Dan se je že pošteno prevesil v noč, ko je bila ožina naposled prehodna. V prostorno nadaljevanje sta se spustila Anži in Kaco, a le do globine 20 m, kjer se je zopet zožilo do te mere, da naprej več ni šlo.

Brezno Kremenčkovi.

Tretji, poslednji dan smo se prebudili v turobnem, meglenem jutru z močnimi sunki vetra. Le ti so se pojavljali že ponoči in se proti jutru le še okrepili. Misel, da bi dopoldne izkoristili še za kakšno akcijo se je v hipu razblinila. Za nameček je začel še padati dež in se iz minute v minuto krepil. Z mrkimi obrazi smo začeli pakirati vsak svoje, kajti zavedali smo se, da nas v nadaljevanju čaka nič kaj prijetno pešačenje v dolino. Slednja pa je bila daleč in tako globoko spodaj.

Temni oblaki se zgrinjajo nad Kaninom.

Dež se je samo še krepil in že po tri četrt ure hoje smo bili popolnoma premočeni. Tudi pelerina ni kaj dosti pomagala, kajti megla in veter sta vrtinčila in našla še tako skrit, suh kotiček na tebi. Nekje na pol poti pa šok … iz megle se prikažeta dve silhueti, ki se nam počasi približujeta. Sprva kar nismo mogli verjeti, da gre res za dve adrenalinski duši. Izkaže se celo, da novomeški! Res je majhen in nepredvidljiv ta svet.

Povratek v dolino.

Po treh urah hoje pa odrešitev. Parkirišče in avtomobili z mehkimi sedeži. Na obrazih nam je ponovno zaigral prešeren nasmeh. V hipu je bilo vse črno pozabljeno in v mislih so priplavale le najlepše stvari, doživetja. In teh ni bilo malo.

Sodelovali: Anže Tomšič, Davor Kacin, Matic Jaklič, Tjaša Božič ter Srečko Vidic.