Čaganka - zimski tabor

6.3.2012

Ta vikend (2., 3. in 4. marec) je potekal tabor pri Čaganki, ki je minil v jubilejnem vzdušju. Od odkritja jame, 20. julija 2008, pa do sedaj je namreč v Čaganki in ob njej potekalo natanko 50 akcij. Na 24-ih akcijah smo širili dele jame, 13 akcij je bilo raziskovalnih, na 6-ih akcijah smo plezali kamine, ostale akcije pa so bile tudi fotografske, ogledne, raz-opremljevalne, opremljevalne, merilne, … Čaganko je v tem času obiskalo 44 jamarjev iz različnih jamarskih društev iz cele Slovenije. Krona truda na teh 50-ih akcijah je globina jame 305m in dolžina poligona 1196m.

Ker letos naš jamarski klub praznuje 50. letnico, smo se odločili, da jubilejno 50. akcijo obeležimo z taborom. V petek popoldne smo se Damijan, Tico, Andrej Jaklič in Klemen s polno Lado Nivo odpeljali proti jami. Najprej smo se lotili postavljanja velikega šotora in ko je že skoraj stal, sem se spomnil, da sem v klubu pozabil eno stranico šotora (na prejšnji akciji pa sem pozabil streho). Na srečo je imel Anže v planu, da pride proti večeru za nami. Naročili smo mu, naj pripelje pozabljeno stranico in še nekaj ostale pozabljene opreme. Ko smo pripravili tabor in nažagali goro drv, pa smo sedli k zasluženemu počitku. Seveda sta se nam pri tem delu pridružila jamarska navdušenca Nejc in Marko, ki sta nam krajšala pozne večerne ure.

Tokrat nam je skoraj uspelo postaviti kompletni šotor.

Zjutraj smo iskali motivacijo za vstopo v jamo.

Naslednje jutro so nas zbudili Uroš, Jure in Tjaša. Počakali smo še Dejana in Jasno ter kolege jamarje iz Društva za raziskovanje jam Simon Robič Domžale in iz Koroško-šaleškega jamarskega kluba Speleos - Siga Velenje: Mateja, Matjaža, Anžeta in Borisa. Razdelili smo se po ekipah in odšli v jamo. Prva sta šla Anže in Matjaž, ki sta še sproti pre-opremila vhodno brezno in brezno v Akustični dvorani. Do dna jame sta pospremila Borisa, Matejo in Anžeta, ki pa so samo obrnili in se začeli vračati proti površju. Anže in Matjaž pa sta začela opremljati nove dele jame. Na mestu, kjer je nazadnje končal Miha, sta se spustila še eno stopnjo nižje. Tam je prehod, ki bi ga bilo treba razširiti, za njim pa se odpre brezno podobnih dimenzij, kot je Play Again. Ker pa se je zunaj začel topiti sneg, je bilo v meandru precej vode. Zaradi tega sta se odločila, da prehoda ne bosta širila, saj bi bila oprema in onadva v trenutku povsem premočena.

Mateja in Boris razmišljata zakaj sta se pustila prepričati zvleči v Čaganko.

Naslednja sva šla v jamo Damijan in jaz. Na poti dol sem pre-opremil pritrdišče na stropni stopnji, tako da je tam zdaj dvojno pritrdišče. Potem sem se odpravil raz-opremiti kamin v Južnem rovu. Pri tem bi se mi skoraj zgodila nesreča, saj se mi je pri pre-opremljanju zadnjega pritrdišča skoraj izpulil fiks iz ležišča. Na srečo je mimo prišel Šini, ki mi je po vrvici poslal Hilti, tako da sem izdelal novo pritrdišče in raz-opremil kamin. Šini je potem še prosto splezal kamin v končni dvorani Južnega rova, kjer je prišel do balkona, od koder pa vodijo dokaj obetavni kamini.

Lakota je huda reč.

Glavni namen Dejana, Jureta, Andreja in Uroša je bil, da dosežejo globino 200 m in se srečno vrnejo na površje. Jasna se je zaradi težav z ramo obrnila že pri 70 metrih. Ostale je do dna spremljal Tico, ki je dol odnesel še šotor in nekaj druge opreme in postavil bivak v Južnem rovu. Za popolni jamski bivak nam manjka še nekaj opreme, drugače pa je tam doli že dokaj udoben prostor za počitek. Ko so postavili šotor, so se začeli vračati proti površju. Na poti jih je ujela še trojica iz velenjskega kluba. Sledila sva jim še midva z Šinijem. Še prej pa sva krstila Uroša za doseženo globino 200 m. Ker je bil Uroš prvič na taki globini, je bil pred odhodom navzgor kar malo živčen. Vendar se je tako zapodil v steno, da sva ga z Šinijem do vrha komaj dohajala. Dve uri za nami sta iz jame prilezla še Matjaž in Anže.

Uroš in Jure sta z mislimi že na vzponu do površja.

Uroša smo krstili za doseženo globino -200 metrov.

Zunaj smo kot podivjani psi skočili na pasulj in klobaso ter spili pločevinko ali dve piva. Večer smo zaključili v zelo veselem vzdušju. Zakaj me je sredi noči zbudilo vrtanje Hiltija, pa tudi nočem spraševati. Važno je, da smo bili naslednje jutro vsi prisotni, živ in zdravi. Hitro smo še pospravili tabor in odbrzeli k nedeljskim družinskim obveznostim.

Ta slika je definicija besedne zveze "blaten ku prasec".

Lakota je bila hujša kot mraz.

Tomov kotliček se je tokrat izkazal tudi v rokah Jasne.

Za zdaj kakšen teden ne bomo obiskali jame, saj se mora sneg do konca stopiti in odteči globlje v podzemlje. Potem pa upamo, da bo čim prej kakšen sušen teden, da bomo šli pogledat, koliko bo znašal nov dolenjski globinski rekord …

Udeleženci tabora: Matjaž Božič (DZRJ Simon Robič Domžale); Mateja Mazgan, Anže Šenk, Boris Šajtegel (Koroško-šaleški jamarski klub Speleos - Siga Velenje); Damijan Šinigoj, Anže Tomšič, Matija Gašperšič, Andrej Jaklič, Uroš Mervič, Jasna Šinigoj, Dejan Šenet, Jure Novak, Tjaša Božič, Jože Stopar in Klemen Mihalič (JKNM).