Čaganka - kamin Game Over

31.12.2016

Julija 2008 smo se novomeški jamarji prvič spustili v Čaganko, ki sta jo leto poprej locirala Srečko in Borivoj, septembra istega leta pa je bila po nekaj akcijah že dosežena globina 250 m. S tem je Čaganka postala šele tretja jama na JV Slovenije, globlja od 200 m, JKNM pa je zanjo kot najboljši jamarski raziskovalni dosežek v letu 2008 prejel nagrado Viljema Puticka.

Do leta 2011 smo v Čaganko občasno hodili le v Klepčevo nadaljevanje, kajti tam se nam je zdelo še najbolj obetavno glede morebitnega nadaljevanja, marca 2011 pa smo začeli plezati Irenin kamin v Južnem rovu (poimenovan tako decembra 2012, ko se je v njem zaplezala Irena). Zanj smo se odločili, ker smo potrebovali izkušnje in prakso spoprijeti se s kaminom Game Over, saj je bilo brezno, ki se je dvigalo nad takratni najnižjim delom Čaganke Game Over, nadvse impresivno in nas je zelo žulilo, kam pravzaprav vodi. A je bilo za popolne začetnike v kaminskem plezanju enostavno preveliko, zato smo »potrenirali« v mnogo manjšem Ireninem kaminu, ki se je zaključil s preplezano višino nekaj pod 50 metri.

Avgusta 2011 sta Klemen in Anže začela plezati kamin Game Over, ker se je vreme končno toliko osušilo, da v kaminu ni preveč teklo. Z Mihatom sva dol prišla enkrat opoldne, da ju zamenjava, a ker sta še kar plezala, sem skočil na dno Game Overja pogledat, kaj je z luknjico v podoru, ki sem jo par let občasno odkopaval. Se je vmes zaradi spomladanskih nalivov toliko razširila, da smo lahko pokukali skozi in odkrili nadaljevanje. Kar nemudoma sva prijatelja snela iz kamina, saj smo potrebovali vrv za novo brezno Play Again, od takrat pa smo vse moči, energijo in firbec usmerili v nadaljevanje, kamin Game Over je pa sameval.

Januarja 2012 smo dosegli globino 300 m, konec avgusta 2013 pa po neštetih akcijah v ozkem, trdovratnem ter dolgem meandru 350 m.

Oktobra 2013 smo postavili lesen bivak pred Čaganko, brez katerega zimsko raziskovanje pravzaprav sploh ne bi bilo več možno, januarja 2014 pa smo presegli globino 400 m in prišli do Kalaharija.

Čaganka je po vseh teh uspehih nato pokazala zobe in trdovratno preprečevala napredovanje v svoje nedrje, naj smo še tako trdo in pogosto garali. Zato smo se, ko je vreme dovolilo, spet zapodili v kamin Game Over in v nekaj akcijah preplezali 50 višinskih metrov, bolj pogosto pa smo se mu začeli posvečati v letu 2015, ko smo v kar nekaj akcijah preplezali dodatnih 80 m.

Nekje na začetku poti v neznano.

Počasi, a vztrajno proti vrhu.

Na majski akciji v 2016 smo podaljšali Južni rov za skoraj za 600 m, septembra smo odkrili novo vrsto postranice v Čaganki, novembra pa smo končno ujeli pijavko, ki se nam je izmikala skoraj tri leta in je zelo zagotovo tudi povsem nova in še ne registrirana živalska vrsta!

Pa v kaminu smo spet dobili veselje in se kar nekajkrat zapodili vanj, višje ko smo bili, bolj nas je firbec matral. Kaminsko plezanje v jamah, torej plezanje brezna navzgor, je nadvse zahtevno predvsem zaradi nekakovostne in blatne skale. Jamar namreč v skalo zavrta luknjo, vanjo zabije ekspanzijski vijak, privijači ploščico, se nanjo obesi in dobrega pol metra višje zavrta novo luknjo, vanjo zabije ekspanzijski vijak, privijači ploščico, se nanjo obesi in tako naprej. Drugi jamar pa ga, pripetega na dinamično vrv, varuje kakor v alpinizmu. A skala je večinoma blatna, prhka, v kaminu ves čas teče voda in četudi med sušo recimo ne premočno, te ob počasnem napredovanju kmalo premoči do kože. Plezalne akcije so povečini trajale med tremi in petimi urami, toliko ima ponavadi jamar energije, tako v sebi, kakor v baterijskih akumulatorjih za vrtalnik, pa še na delovišče mora priti in ob končani akciji na površje. Kar z napredujočo višino nikakor ni bil več mačji kašelj.

Pogled navzdol je pač pogled v - brezno!

Počasi do višine 178 m.

Razsvetljenje pod vrhom kamina.

Veliko o zahtevnosti akcij pove že podatek, da je od odkritja do konca letošnjega leta Čaganko obiskalo nekaj več kot 700 jamarjev (seveda ne različnih, nekateri smo bili v njej po večkrat), v kaminu Game Over pa nas je garalo le 7. V novembru smo že presegli višino 140 m, pa stropa sploh še ni bilo videti in ker nam je bilo vreme naklonjeno, smo v kaminu vztrajali tudi decembra in konec leta končno dosegli vrh. 178 metrov nad dnom v dvorani Game Over!

Zgleda kot kolonija spečih netopirjev, a to ni. Je pa visoko!

Tale je pa bil pred nama gor ;-(

Na vrhu je krepko prepihano, zdi se, da ima brezno povezavo proti površju (ki ni več tako oddaljeno), opazili pa smo tudi majhen zasigan rov, ki vodi naprej in ga bo treba razširiti, da bi lahko pokukali, kam vodi. Kar pa bo viseč na vrvi 178 metrov visoko nad »podnom« nadvse zanimivo opravilo! Letos nam je za kaj takšnega enostavno zmanjkalo tako časa, kakor energije. S Tomažem Grdinom sva se v sredo, 28. decembra 2016, v kamin zapodila le zato, da sva ga izmerila in fotografirala. Upam, da zgodba s kaminom Game Over še ni zaključena, kakor še ni zaključena nobena zgodba v Čaganki.