Kanin 2020 - Podgurka ali ko se sanje uresničijo

24.9.2020

Ta vikend se je zame iztekel drugače, kot je sprva kazalo. Sredi tedna sem zbolel in vsi moji načrti so dobili velik vprašaj. Testiranje za covid-19 in slabo počutje je kazalo, da bom vikend preživel v karanteni, izoliran od vseh in vsega. Na srečo so se stvari spremenile in močna želja, da grem na Kanin se je izpolnila. Resda bolj v zadnjem trenutku. V petek popoldan sem dobil klic od zdravnika, da nimam covid-19. No, to je dobra novica! Kaj pa moje počutje? Tako, tako … Dobra novica je pripomogla boljšemu počutju. Kolegi so že bili v Bovcu in želja je bila še močnejša. Zvečer dobim klic od Gašperja iz JK Temenica, da bi šel na Kanin spoznavati jame v visokogorju. Pred tem sva se srečala na izpitih v Hudi luknji in glede na njegovo radovednost ter zanimanje sem mu omenil, da če bo priložnost, gre lahko z nami v jame na Kaninu. Še en razlog več za odhod. Malo sem razmišljal in zaključil, da grem. Saj poznate rek, da zemlja vse slabo iz telesa vzame. Samo vprašanje je, ali si živ ali …

Predhodnica se je v petek popoldne že nastavljala za jesen relativno močnim sončnim žarkom.

No, pa gremo. Zgodaj zjutraj vstanem in že se peljem v Bovec. Tam me počaka Gašper in skupaj greva na B postajo ter naprej na Kanin. Še nekaj ur in prideva v bivak JKNM v Velikem dolu. Tam sta se Mitja in Anže, ki sta celo noč delala v jami, utrujena in zaspana prestopala okoli bivaka, a sta se kmalu odpravila v šotor in zaspala. Zagotovo, ker iz šotora se je jasno slišalo glasno spanje – smrčanje. Odločil sem se, da si za spanje posteljem pred šotorom. Bo manj glasno za vse, ki bomo spali v bivaku. No, tudi jaz in Gašper sva se napravila v jamarsko opremo in odšla v Podgurko. Za Gašperja je bila to prva visokogorska jama. Dobila sva nalogo, da na koncu prvega meandra še malo razširiva, da bo lažje za raziskovalce Podgurke. Rečeno storjeno. Gašper je brez večjih težav prišel na delovišče in pričela sva z delom. Ko sva bila pred koncem, sta se vračala Klemen in Žeki. Imela sta odlično novico, da sta prišla nad brezno večje globine. Nadaljevala sta proti izhodu, midva z Gašperjem pa sva dokončala in se za njima odpravila ven. Zvečer je bilo veliko pogovora, kaj nas čaka naslednji dan, kaj in kako bomo raziskovali.

Jama je že globlja, s čimer se daljšajo tudi akcije. Zato je potrebno poskrbeti tudi za hrano in toplo pijačo.

Anže in Mitja sta se na globini okoli 300 m prebila čez meander Mulatjera in se spustila v okoli 20 metrov globoko brezence.

Klemen in Žeki sta preplezala krajšo stopnjo …

… in se prebila na rob brezna, za katerim je bilo videti samo temo.

Klemen se spušča v začetne dele brezna, dokler ni zmanjkalo vrvi in sidrišč.

Jutro je prišlo hitro in prva sta v jamo odšla Klemen in Žeki z nalogo izmeriti dele, ki so bili raziskani na zadnjih dveh akcijah. Za njima sta odšla še Anži in Mitja, ki sta vzela vso kovačijo (kolikor jo je še bilo v bivaku), da opremita brezno in raziskujeta dalje. Gašper nas je zapustil in s sabo v zahvalo za dobro akcijo odnesel smeti, ki so se nabrale med našim bivanjem v tem vikendu. Lahko ga pohvalim, da je pokazal veliko zanimanje in dobro premagal krstno raziskovanje v visokogorskem breznu. Jaz sem šel zadnji s polno transportko vrvi, če slučajno zmanjka za kakšen meter. Poln pričakovanja sem se spuščal vse globlje in globlje. Najprej sem ujel Klemna in Žekija, ki sta pridno merila novo raziskane dele. Še malo plezanja, spuščanja po meandrih in že sem se znašel na robu brezna - čudovit pogled v globino! Nekje globoko pod mano sta migetali dve lučki - Anžetova je nihala in se izgubljala v globino, Mitja pa je čakal, da Anže najde primerno mesto za sidrišče in nadaljuje v globino.

Stene brezna so dokaj razbite in krušljive.

Med čakanjem sem razmišljal, da se je končno uresničila naša dolgoletna želja - prodreti v osrčje Kaninskega masiva. Podgurka je prva jama, ki smo jo našli, ko smo pričeli z raziskovanjem Kanina leta 1993. Tedaj smo se prvič samostojno srečali in pričeli raziskovati visokogorski kras. Že tedaj smo upali in si želeli, da bi bila to jama, ki bi nas peljala 1000 m v globino masiva. Žal sta bila naša vztrajnost in znanje še bolj v povojih. Leta 1998 smo nazadnje raziskovali v Podgurki. Po prebitju prvega meandra smo zaključili, kljub temu, da je bil zelo močan prepih, ki nam je dal vedeti, da gre jama dalje in globlje. Počakati je bilo treba skoraj dve desetletji, da je prišla nova generacija, z več znanja in vztrajnosti, ki so raziskovanje v njej ponovno oživili. Sedaj smo zaradi njih in vsega truda, ki ga vlagamo stari in mladi raziskovalci, prišli do lepih rezultatov. Zaradi tega sem bil sedaj na robu brezna, ki obeta in nas spušča najgloblje, kar smo do sedaj kot klub raziskali na Kaninu.

Dno brezna je ogromnih dimenzij – 15 x 15 metrov.

Nadaljevanje je možno vsaj na dveh koncih - v oknu okoli 10 m nad tlemi in v kamnitem podoru na dnu.

To razmišljanje mi prekine klic od Mitje, da je prosto in naj pridem za njima. Pričel sem spust v brezno velikih dimenzij, do tedaj neznane globine. Drobne lučke na dnu so mi dale slutiti, da brezno presega 100 m. Med spustom sem opazoval stene brezna, v katerih so se odpirala okna, ki bodo, če bo potrebno, peljala v druge dele jame. Obenem pohvalim Anžeta, ki je resnično dobro opremil zahtevno brezno, katerega stene so bile krušljive, naredil je več zamikov, ki zahtevajo veliko znanja in spretnosti jamarja pri opremljanju. Ujel sem ju skoraj na dnu brezna. Ustavila sta se na ogromnem balvanu, ki se je zagozdil tik nad dnom. Tu mi je Anže ponudil, da naredim še zadnje sidrišče. Na dnu smo pričeli s pregledovanjem in iskanjem nadaljevanja. Ogromno brezno, ogromno velikih skal, ki so zasule nadaljevanje, ki smo ga pričakovali. Vseeno smo v enem delu začutili hladen piš, ki nam pove, da se jama nadaljuje. Malo bo potrebno plezati navzgor in pogledati, kaj se skriva v ozadju. To smo pustili za naslednjo akcijo in še kaj se bo našlo v stenah ogromnega brezna. Počakali smo še Klemna in Žekija, da povesta globino brezna. Končno sta le prišla in povedala številko, ki nas je razveselila -130 m! Skupna dosežena globina v Podgurki tako znaša 435 m. Še skupinska fotografija vseh petih raziskovalcev in sledilo je vračanje na površje. Naprej sta odšla Klemen in Žeki za njima jaz, kasneje še Anže in Mitja. Prvi trije smo še isti dan odšli v dolino in domov, saj nas je v ponedeljek čakala služba in ni bilo časa za počitek. Vendar smo zmogli in srečno prišli domov, polni lepih vtisov in adrenalina. Anže in Mitja sta prespala še eno noč in ponedeljek pospravila tabor.

Zadovoljni in presrečni na trenutnem dnu klubske najgloblje jame na Kaninu.

Vztrajno in resnično skupinsko dela vseh članov kluba nas pelje v masiv Kanina in obljublja globoko jamo. Dogaja se, da sanje postopoma postajajo resničnost.