Z madžarskim jamarjem in jamarskim reševalcem Józsefom Mészárosom sva se že pred časom dogovorila, da julija pridejo na delovni obisk v Čaganko, ki jo je poznal predvsem iz mojih zapisov in fotografij. Madžari so dobri jamarji, a ker doma nimajo globokih jam, zelo pogosto jamarijo drugod, pogosto tudi pri nas na Kaninu. Štirje, Joe, Atila, Tomaž in Peter (imena so poslovenjena, ker sem jih tako tudi klical) so se v globok gozd do bivaka pri Čaganki pripeljali že v petek zvečer. Pričakal sem jih z za naš bivak tradicionalnimi klobasami nad žerjavico, v postelje smo se siti premaknili že krepko v soboto. Saj veste, ko smo na kupu jamarji in jamarski reševalci, tem za pogovor nikoli ne zmanjka. V jamo smo se spustili enkrat dopoldne, nam je šlo kar dobro, tudi v nižjih, ozkih delih. Užival sem v njihovem navdušenju nad ogromno jamo, še bolj pa potem, ko smo v bivaku na 450 metrov na hitro nekaj pojedli in se zapodili v Kalahari, kjer je trenutno najbolj perspektivno delovišče, ki nas oblj

Čistilno akcijo v Breznu ob cesti na Bistrico (kat. št. 2670), pričeto v soboto, 23. maja 2026, smo nadaljevali v soboto, 6. junija 2026. Tokrat se nas je zbralo trinajst članov JKNM, en član JK Krka ter seveda strojnik na bagru. Vseskozi je bila prisotna tudi ekipa državne enote za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi (NUS). Kaj pravi statistika drugega čiščenja? V jamo smo se spustili 32 krat. Najprej je Mateo samo zapel sode iz preteklega čiščenja, da je nato lahko Jure lasersko skeniral stanje jame po prvem čiščenju. Organizacija dela je bila preizkušena že na prejšnji akciji in je bila res dobro utečena. V jami so se menjale štiričlanske ekipe, en jamar je bil na izhodu za usmerjanje bremena in še en na traktorski prikolici za prepenjanje in praznjenje soda. Opravili smo sedem menjav ekipe v jami. Na koncu smo iz brezna izvleki vse sode, da je Jure lahko naredil še sken po čiščenju. Čisto za konec smo vse prazne sode ponovno spustili v brezno, kjer bodo čakali na nadalj

Bruhalnik Podjama so nama Jovani in Timoteju predstavili že na enem izmed prvih tedenskih sestankov, ki sva se jih začela udeleževati kot nova člana Jamarskega kluba Novo mesto. Vhod vanj se odpira nižje od vhoda v Ajdovsko jamo in vodi v približno 60 m dolg vodni rov, ki se zaključi s sifonskim jezercem. Motivacijo za raziskave predstavlja želja po odkritju morebitnega dostopa do prostorov za podorom Ajdovske jame, ki se odpira višje v pobočju. Dosedanje raziskave v bruhalniku je podrobneje opisal Borivoj Ladišić v Dolenjskem krasu (Ladišić 2022). V okviru teh prizadevanj so bili nedavno izvedeni tudi prvi pregledi sifona s strani jamskih potapljačev. Cilj raziskav pa je bil najti in preplavati prvi sifon ter doseči nove dele jame. Ekipa (Borivoj Ladišić, Dominik Zagorc, Jovana Rakić in Timotej Jurček) se je pred jamo zbrala ob 9. uri, kjer nam je Borivoj predstavil še nekatere podrobnosti o jami. Načrt je bil, da prvi ogled sifonskega okna opravi Jovana. Ker je v jami velika količina

Primarni cilj projekta PROTEctUS je očistiti 35 onesnaženih jam na vodozbirnem območju Dobličice, ki je pomembno zajetje pitne vode za Belo krajino ter hkrati habitat črne človeške ribice. Po izvedenih oglednih akcijah (2025) ter čiščenjih manj onesnaženih jam so prišle na vrsto še tiste z večjo količino odpadkov. Tomažev prepad smo očistili marca 2026, tokrat pa je bilo na vrsti kar pet objektov. Zbrali smo se v soboto, 23. maja 2026 ob 8. uri pred Breznom ob cesti na Bistrico, kjer smo se razdelili v terenske ekipe. Mitja in Zvonka sta peljala tri člane državne enote za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi (NUS) v Zjot ob Stepanovi cesti (kat. št. 11437) in Tomažev prepad (kat. št. 1808), iz katerih so odstranili NUS, ki smo jih našli na prejšnjih akcijah. V jamo Zjot ob Stepanovi cesti je šel samo Gregor Demšar ter iz nje iznesel dve minometni mini in eno topovsko granato. Tomažev prepad pa je Mitja opremil – iz njega je Gregor Demšar izvlekel dve minometni mini, eno topo

Prvomajski tabori Jamarskega kluba Novo mesto pred vhodom v jamo Čaganko na Poljanski gori potekajo že od leta 2011. Leta 2008 sta Srečko Vidic in Borivoj Ladišić odkrila vhod v jamo in v vseh teh letih smo uspeli priti skoraj do 500 metrov globine in nam do tja manjka samo še nekaj metrov. Prvih nekaj let smo taborili na platoju ob vhodu, oktobra 2013 pa smo postavili bivak. Na Poljanski gori pa ni zanimiva samo Čaganka, blizu tabora je tudi 30 m globoka jama Stropnica, jama z dvema vhodoma. Velika udornica, ki je kot naročena za usposabljanje v vrvni tehniki, ima še drugi vhod, tako da je mogoče v jamo ali pa iz nje priti tudi brez opreme za plezanje. Stropnico je leta 2007 odkril Borivoj in leta 2012 smo na majskem taboru prvič organizirali klubske izpite za jamarje pripravnike v tej jami. In potem tako naprej skoraj vsako leto. Med tabori raziskujemo tudi po okoliških jamah, čeprav je osrednja pozornost skoraj vedno namenjena tudi Čaganki. Tako so bile tudi letošnje prvomajske poči

Naša dolgoletna članica Marta Medle nas je zaprosila, da bi v njeni domači Žabji vasi (Novo mesto) desetletja skrit in pozabljen Žabrški studenec očistili nesnage. Ker le redkokdo ve zanj, naj povemo, da se nahaja pod pobočjem za stavbo Kmetijske zadruge Trebnje-Krka (v vznožju makadamskega parkirišča). Najprej ga je bilo treba osvoboditi nepotrebne zarasti in grmovja, kar so v krajevni skupnosti v soglasju z lastnikom postorili preteklo leto. Po odstranitvi vegetacije se je pokazala zidana struktura studenca. Nad komaj 10 cm visoko vodo se pne banjast obok iz kamnitih lomljencev. Preko njih je na zunanji strani zaščitna plast betona. Po spominu naj bi znotraj studenca do vode vodile stopnice, vendar se je izkazalo, da to ne drži. Kot vse kaže, voda v izviru priteka pod zadnjo steno, odteka pa v razpoko na levi strani pri vhodu. Veseli smo bili ugotovitve, da to ni stoječa, temveč pretočna voda. Studenec danes ni v primarni funkciji oskrbe z vodo - vhodna odprtina je bila zaradi varnos

Poročilo z včerajšnjega spusta v Kaščico pišem s hladnim obkladkom na kolenu leve noge, ki iztegnjena počiva na pručki. Ampak moja nerodna brca v skalo niti ni najbolj edinstven spomin našega najbolj resnega tečajniškega spusta do sedaj. Tečajniki (trio Lukas / Rok / Jošt) smo se do jame nad Črnomljem prebili do minute natančno. V primerjavi z drugimi akcijami je bilo tokrat manj ljudi, manjši je bil vhod v jamo, manj prostora se je ponujalo ob jami. Štirinajst dni nazaj smo bili v Stropnici, ki je bila zaradi bližine bivaka ob Čaganki zelo festivalsko-taborniška, prav tako prvi spust v Malisnico nad Mirno Pečjo. Na obeh akcijah je bilo veliko jamarjev, pa kakšen jamar v običajnih človeških oblačilih, opremljenih je bilo veliko smeri, pa še ogenj smo kurili. Tokrat pa vse bolj utečeno in »resno,« še g. vodja izobraževanja se je prvič pojavil v rdečem kombinezonu in ne oranžnem reševalskem, kar sem razumel kot diskreten poklon našemu napredku. Vzdušje je bilo prijetno. Kaže, da se tečaj

»Evo, odločitev je padla!«, je bil vstopni stavek našega inštruktorja Mitje za vikend paket tečaj jamarstva, ki je bil moja vstopna točka v svet jamarstva. V petek, 10. aprila 2026, smo se Mitja, Lukas in jaz skupaj peljali proti jamarskemu bivaku pri Čaganki. Med potjo je Mitja že nakazal, da prihajamo v svet jamarstva – s tablo črni močeril in zgodbami o raznih akcijah, ki so se dogajale in kot zgleda, se še bodo. Ko smo avto parkirali, je Mitja dejal: »Kr po tej vlaki pejte mal naprej, čez hribček, pa če bivaka ne vidite, ste šli predaleč. Pa zakurte ogenj!« Tečajniki Jošt, Lukas in jaz smo se spogledali in krenili. Seveda je bivak tam bil. Bilo je tako, kot so bile Mitjine inštrukcije, čeprav smo sprva mislili, da nas želi žejne peljati čez ocean. Prispeli smo do bivaka, kjer nas je pričakal Tomaž Grdin z že zakurjenim ognjem. Ena kljukica narejena! Kmalu po uvodnem predavanju o fotografiranju jam, smo se odpravili proti jami, katere ime ni vedel nihče in v tistem trenutku nas to n

Ob prazniku Mestne občine Novo mesto je torek, 7. aprila 2026, v Kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu potekala tradicionalna slavnostna akademija s podelitvijo nagrad in priznanj za leto 2025. Med ostalimi nagradami in priznanji so podelili tudi tri nagrade Grb Mestne občine Novo mesto. Na predlog JKNM ga je prejel naš član Borivoj Ladišić. V obrazložitvi so zapisali, da gre nagrada v prave roke »zaradi dolgoletnih izrednih uspehov in rezultatov na področju jamarstva ter njegovega izjemnega prispevka k dokumentiranju jam.« Borivoj se je v naš klub včlanil leta 1978 in že na samem začetku jamarskega udejstvovanja ga je poleg raziskovanja pritegnilo predvsem dokumentiranje jam. Temu nemalokrat zapostavljenemu in zamudnemu opravilu v postopku registriranja novih in tudi že vpisanih jam v Kataster JZS se posveča že vse svoje »jamarsko« življenje. Njegovi zapisniki so kaj kmalu postali standard natančnega in pravilnega dokumentiranja jam, ponatisnjeni so v gradivu za seminarje Katas

Člani Jamarskega kluba Novo mesto se posebej radi pohvalimo z zelo uspešnimi (tudi glede udeležbe) vsakoletnimi jamarskimi tečaji. Letos se je ta številka od prvega dne pa do nekaj dni nazaj stalno spreminjala, saj imamo trenutno dva tečajnika (Jošta in Lukasa). Kot zelo resen pa se je prijavil tudi Rok, ki mu je naš novi izobraževalni šef in predvsem sveže pečeni inštruktor jamarstva Mitja Remih, opravičil udeležbo na prvem »štrik« šolanju v Malisnici in to zato, ker je alpinist in je sveto obljubil, da bo to prinesel noter. Po prvih treh vikendih šolanja poglejmo, kako vse skupaj poteka. Po spoznavnem srečanju smo šli v Jazbino, ki je že tradicionalni podzemni krst novih tečajnikov, prvi vikend v aprilu pa je bil še posebej pester. V petek je Jure Tičar tečajnikom spregovoril o terenskem delu in dokumentiranju jam, v nedeljo pa smo se podali v okoli 20 m globoko udornico Malisnica pri Mirni Peči. V petek je bila naša klubska soba skoraj premajhna, saj se je predavanja udeležilo deset

V Jamarskem klubu Novo mesto od decembra 2024 dalje raziskujemo jamo, ki smo jo poimenovali Bermuda. Bila je ena izmed treh novo odkritih dihalnikov, ki skupaj tvorijo obliko trikotnika. O začetnih raziskavah smo že pisali v novički na naši spletni strani. Vse prevečkrat se je tekom naših dejavnosti v jami slišal stavek »Bermuda je vzela«, kar se je ponavadi nanašalo na predmete, ki so nam izginjali v t.i. »bermudskem trikotniku«. Poleg predmetov nam je Bermuda vzela tudi kar precej časa. Na akcijah je do sedaj sodelovalo kar 20 članov našega kluba, ki smo v dnevniku akcij zabeležili skupno 427 prostovoljskih ur. Če prištejemo še priprave na akcije, pranje opreme, izdelavo načrta in zapisnikov, se poraba časa še nekoliko poveča, vzela pa je tudi kar nekaj živčkov. Toda Bermuda ni samo jemala, Bermuda nam je tudi veliko dala. Z njo smo v prvi vrsti dobili svež zagon za iskanje novih jamskih objektov ter nov projekt za dejavno jamarsko udejstvovanje. V dobrem letu raziskovanja in trdega

V soboto, 14. marca 2026, smo jamarji Jamarskega kluba Novo mesto nadaljevali z drugo fazo ekološko-čistilnega projekta »PROTEctUS – Čiščenje in varovanje jamskih habitatov za zaščito črnega močerila« v zaledju Dobličice v Beli krajini. Očistili so dve najbolj onesnaženi jami in sicer Tomažev prepad na Tanči gori in Brezno nad Frnikolo na Poljanski gori. Iz prvega so izvlekli 8,7 m3 odpadkov, iz Brezna nad Frnikolo pa 300 litrov komunalnih odpadkov in 100 litrov različnih živalskih odpadkov. Projekt je bil lani izbran kot najboljši na trajnostnem razpisu Obet za planet, ki ga razpisuje podjetje GEN-I. V zaledju omenjenega izvira naj bi bilo na podlagi podatkov Katastra jam 35 onesnaženih jam. Člani JKNM smo lani še enkrat pregledali jame na tem območju in popisali stanje onesnaženosti, manj onesnažene jame (29 objektov) pa tudi že očistili. Na akciji je sodelovalo 23 jamark in jamarjev, v dveh dneh pa so skupaj opravili 232 prostovoljnih delovnih ur. Predpripravo za dviganje odpadkov s

Društvo za raziskovanje jam Ljubljana je 10. marca 2026 podelilo 21. nagrado Viljema Puticka za najboljši jamarski dosežek v letu 2025. Jamarsko društvo Danilo Remškar Ajdovščina je predstavilo raziskave v jami Vstala Primorska na Kaninu in Matejevi jami na Krasu. Jamarski klub Tirski zmaj in Šaleški jamarski klub Podlasica Topolšica sta predstavila jamo Jespa na Menini planini, Jamarsko društvo Carnium Kranj pa je predstavilo raziskave v Jurečevi jami oziroma Žirovski trmoglavki v Poljanski dolini. Prispevek našega kluba pa je bila predstavitev konec decembra 2024 odkrite jame Bermuda na Kočevskem Rogu. Po opravljenih predstavitvah tekmecev smo lahko slišali še prikaz raziskav DZRJL v sistemu Renejevo brezno - P4 na Kaninu in prelistali novi jubilejni Glas podzemlja, v katerem so predstavljene kandidature za Putickovo nagrado med letoma 2015 in 2024. JD Danilo Remškar Ajdovščina je po številu prijav na ta natečaj vodilno, predstavitev Matejeve jame na krasu pa je poželo zelo topel apl

Če želiš tja, kamor človeška noga še ni stopila, imaš na voljo dve možnosti – ali odleteti na Luno ali pa se podati v kraški podzemni svet! Druga možnost (postati jamar) se zdi lažja, a je tako le na prvi pogled. Res je, da ne potrebuješ rakete, a se moraš za varno obiskovanje jam prej izobraziti. Tečaj traja 40 ur, v tem času pa: Obstaja pa tudi velika nevarnost, na katero te moramo še posebej opozoriti – adrenalin, ki te prevzame, ko prvič stopiš tja, kamor človeška noga še ni stopila, te lahko tako zasvoji, da boš hotel še! In še in še in ŠE … Cena tečaja je 80 € (za dijake in študente velja polovička -  40€. V ceno tečaja je vključena enoletna izposoja jamarske opreme. Prijave in informacije: info@jknm.si     ali     041 811 123 (Mitja) Uvodno srečanje bo v prostorih Jamarskega kluba Novo mesto, Seidlova cesta 29, 8000 Novo mesto (klet Gasilsko-reševalnega centra Novo mesto).

Prijatelj je že pred časom rezerviral dve ležišči skoraj na dnu Čaganke, zanj in za svojo predrago, za dobro vago je pa še mene povabil. Na datum se kaj dosti nisem oziral, datum ko datum, za na dno Čaganke delat je vsak dober, na vremensko napoved pa tudi ne. Ker se itak nikoli ne in malo dežja me še nikoli ni zaustavilo … V jamo smo se spravili šele v petek ob sedmih zvečer, za petek je bil plan itak samo do spodnjega bivaka na 450 priti. Ni nam šlo zelo hitro, ker smo bili res res obteženi, ko greš za tri dni delat skoraj pol kilometra pod zemljo, ne moreš iti samo s čigumijem v žepu. Že na dnu prve dvorane sem malce pokukal na jezero, ki je bilo polno do roba. Hm, mokri bomo, sem pomislil, a kaj dosti se itak nisem sekiral, saj ne bi bil ne prvič, absolutno pa ne zadnjič. Ko zunaj veliko dežuje, voda odteka v podzemlje, jame pa to vodo pod zemljo potem kanalizirajo proti vodotokom. In ko so v Čaganki jezerca polna, po jami kaplja in curlja, ponekod več, ponekod pa še več, če se pa

Jamski vtisi, ki smo jih jamarji JKNM zbirali v zimskem času, so zbrani in pripravljeni, da vam jih predstavimo. Izbrane fotografije bodo dopolnjevali video posnetki. Vsebinsko bomo spregovorili Marko Pršina (kratka geografska in hidrografska opredelitev vodozbirnega območja Težke vode), Mihael Rukše (naj- jame obravnavanega območja), dr. Jure Tičar (onesnaženje podzemnega sveta) ter Andrej Hudoklin (živi kraški svet). Zaradi Tičarjeve službene zadržanosti bo njegovo vsebino podal Zdravko Bučar. Zagotavljamo vam, da bo slikovito, pestro, zanimivo in poučno. Lepo vabljeni v Črmošnjice pri Stopičah in teden pozneje v Podgrad. Predstavitev nam je res stekla po načrtih. Pred Bar Klanček smo že v sredo postavili šest stojal s fotografsko razstavo ob 60 letnici JKNM (avtorja Marko Pršina in Tomaž Grdin). Fotografije so požele nemalo pozornosti, saj smo jih postavili tik ob lokalni cesti do Stopič, tako da resnično nisi mogel mimo, ne da bi jih opazil. Obširen prostor je zapolnilo kakšnih 80

Jamarski klub Novo mesto ponovno pripravlja Dan odprtih vrat, ki bo v petek, 20. februarja 2026, v prostorih Gasilsko-reševalnega centra, Seidlova cesta 29, v Novem mestu. Začetek bo ob 17. uri, ko si boste lahko ogledali prostore kluba s klubskim katastrom in skladiščem opreme. Ogledali si boste lahko elektronsko in papirnato zbirko zapisov o jamah na Dolenjskem, Beli krajini in Posavju. Razstavljena bo osebna in skupna oprema, ki jo jamarji potrebujemo za obiskovanje in raziskovanje kraškega podzemlja. V stolpu GRC bo opremljena plezalna smer, na kateri se boste lahko preizkusili v jamarskem dvigovanju ali spuščanju po vrvi. Za premagovanje klavstrofobije bo pred stolpom postavljen tudi spleobox, v katerem boste lahko preizkušali vašo sposobnost premikanja po ozkih rovih in meandrih. Ob 18. uri dalje bomo v učilnici GRC predstavili naše odprave in raziskovanja skozi filme in predavanja. Predhodna najava ni potrebna / vstopnine ni / želja po raziskovanju je. Informacije: 041 871 385 (

Jamarski klub Novo mesto in Jamarski klub Krka sta v sodelovanju z Zavodom RS za varstvo narave, Območno enoto Novo mesto, v soboto, 31. januarja 2026, pripravila javno predstavitev z naslovom Grehi preteklosti: Čiščenje onesnaženih jam v Beli krajini. Odmevne predstavitve, ki je potekala v prostorih PGD Dobliče, se je udeležilo okoli 50 obiskovalcev. Vsebina, ki smo jo predstavili, je zajemala predstavitev dosedanjih čiščenj onesnaženih jam v Beli krajini ter predstavitev ukrepov za izboljšanje stanja podzemnih habitatov in varovanja pitne vode. Predstavljene dejavnosti so usmerjene predvsem na vodozbirni območji Dobličice in Jelševnika. Novomeščani smo kot organizatorji na kraj dogodka prihiteli med prvimi, saj smo ob stene dvorane gasilskega doma postavili priložnostno razstavo - fotografije, s katerimi smo pred tremi leti obeležili 60 letnico JKNM. Prisotni smo lahko spremljali tri predavatelje: Mateja Simčiča, Zavod RS za varstvo narave, OE Novo mesto; dr. Jureta Tičarja (vodja pr

Zgodba je precej enostavna. Iz čiste neumnosti sem se z dronom med vzvratno vožnjo zaletel v izjemno visoko jelko na Kočevskem Rogu. Kot da ne bi vedel, da osem let star dron nima "rikverc senzorjev". Primoran sem bil kupiti novega, tudi zato, da sem lahko poiskal starega. Stežka sem ga našel, a se je vrha jelke nato vseeno oklepal od maja do novembra. In tam na mestu pristanka trpel vse pripeke, deževje, vetrolom in neurja. Nato pa sem v jamarskem klubu objavil nagradni natečaj za reševalno akcijo ... Prispelo je nekaj šaljivih rešitev (tudi drvarska je bila vmes), drugi so imeli bolj filozofski pristop, nekateri so oklevali, eden pa je le ponudil resno sodelovanje. Sva nato staknila glave in načrtovanih pristopov k rešit izziva je bilo več, udejanjen pa je bil samo eden. Video bi pravzaprav moral vse povedati. Pa zvočnike malo navijte ...

Silvestrovanje Jamarskega kluba Novo mesto je tradicionalno že več kot trideset let, od leta 2025 pa smo se decembra poslovili sredi Kočevskega Roga. V preteklih letih smo prehod leta praznovali v gostilnah na skupni večerji, leta 2015 smo novoletno zabavo zamenjali z rekreativnim ogledom jame Huda luknja pri Velenju, decembra 2016 pa smo se preselili na Gorjance v Lovski dom na Gospodični in tam ostali s prekinitvami vse do leta 2023. Decembra 2023 smo se preselili na Kočevski Rog. V kočo na Primožu, ki je zadnja leta naša točka za tovrstno zabavo. Naša novoletna praznovanja imajo nekako stalen program. Dobro hrano in družbo, pregled dela v minulem letu, potem pa klubsko tekmovanje v različnih jamarskih spretnostih, ki jih je zadnja leta zamenjal jamarski kviz. Za vodenje vsega tega je bil zadnja leta zadolžen Klemen Mihalič, letos pa je pobegnil v tujino. No ja, ne v kakšno jamo, ampak na službeno pot. Pregled dejavnosti v minulem letu je tako pripravil Anže Tomšič, za kviz pa je pos

V začetku januarja 2026 je pritisnil hud mraz in celo sneg se je prikazal v Sloveniji, zato je bila sobota, 10. januarja 2026, kar primeren čas za zimsko štetje netopirjev. Kot eno prvih mest smo letos izbrali Jazbino pri Podturnu - prvakinjo med jamami z dolgotrajnim spremljanjem netopirjev. Tokrat smo pregled ponovno opravili s pomočjo članov Društva študentov biologije. Že takoj za vhodnimi vrati nas je presenetil navadni ali ostrouhi netopir. Vrsti lahko ločimo le z podrobnimi meritvami, vendar netopirja seveda nismo hoteli vznemirjati med spancem. Presenetil nas je zato, ker to vrsto do sedaj, kljub številnim popisom v Jazbini še nismo opazili. Pa to ni bilo edino presenečenje, saj smo v delu za drugim zidom v jami prvič našli še poznega netopirja ter prvič med prezimovanjem tudi vejicatega netopirja. Prav tam sta se v špranji skrivala širokouha netopirja, ki jih v jami bolj redko najdemo. Če k najdbam prištejemo še pričakovane velike, male in južne podkovnjake, ki so bili večinom

O jamarskih obljubah smo se že razpisali in tokrat smo bili na vrsti člani JKNM, da jih uresničimo. Ne samo, da smo s predrtjem blatnega čepa in ponovnim odprtjem starega delovišča na globini -470 m (iz obdobja pred stoletnimi vodami) v letu 2025 ponovno prižgali iskrico in obudili (delovno) vnemo v Čaganki, prepričani smo, da jama, ki je že vrsto let kot najgloblje brezno našega okoliša tudi naš največji ponos, še ni rekla zadnje besede (op. Petra Glinšek). Prišel je čas, da se odpravim na Dolenjsko. Petra me je po obisku Branic povabila na akcijo v njihovo Čaganko, katero sem imel željo obiskati že nekaj let nazaj. Tokrat se je vse poklopilo, blato v jami se je menda posušilo in medvedje so šli na zimsko spanje. JKNM-jevci so med božičnimi prazniki v letu 2025 načrtovali večdnevni obisk Čaganke, ki bi vključeval dve ali tri delovne akcije na dnu. V prvi ekipi smo se znašli Šini, Petra in jaz, v jami smo tudi prespali. Šini je že nestrpno pričakoval akcijo, toda presenetil nas je svež

Na pobudo Klemna Miheliča sta bila leta 2025 v sodelovanju z JKNM izvedena dva potopa v pritočnem sifonu jame Ebenthal na Kočevskem na globini -107 m, pri katerih sva kot potapljača sodelovala Jovana Rakić in Timotej Jurček. O jami Ebenthal in njenem dosedanjem raziskovanju obstaja že kar nekaj zapisov (Prelovšek, M., 2022; Tomšič, A., 2022) pri čemer je bil suhi del jame že izmerjen in tudi narisan načrt. Potapljaških raziskav v jami pa do leta 2025 ni še nihče izvajal. Prvi ogledni potop v Ebenthalu smo opravili 12.  junija 2025,  ko se je Timotej odpravil v pritočni sifon. Potopil se je 24 m globoko in pri tem porabil cel kolut 100 m dolge vrvice. Za toliko je tudi podaljšal jamo. Sifon je večjih dimenzij, nikjer ožji od 3 m, rov pa se razširi tudi do 10 m premera in se na enaki globini kar nadaljuje! Pretok vode je bil srednje velik, vidljivost pa odlična. Potapljača Jovana in Timotej sta izrazila željo po ponovnem potopu v pritočnem sifonu Ebenthala. V JKNM smo za 20. december 202

Brezno Bermuda je leta 2025 s svojimi 190 m globine postalo najgloblje brezno na Kočevskem Rogu, s čimer je po 40 letih prevzelo primat breznu Cinkov križ (-185 m). Po tistem, ko smo jamarji JKNM novoustoličeni kraljici Bermudi posvetili skladbo Bermuda Blues, smo na obloženih stenah v nedrju jame zaigrali še Bermuda Bells. Dajte si ga na glas ... ... jamarkam, jamarjem in vsem ostalim pa srečno in varno v drugem kvartalu prvega stoletja tretjega tisočletja.

Člani Jamarskega kluba Novo mesto smo v nedeljo, 15. junija 2025, v okviru prireditev Poletje na Kočevskem Rogu izpeljali pohod z naslovom z Jamarji na Babjo gorico. Kočevski Rog je širše znan po veliki gostoti kraških jam, le malo pa jih je dostopnih brez jamarske opreme. V okolici Cinka pa je vendarle nekaj jam, ki jih lahko obiščemo samo z lučko ter primerno obleko in obutvijo. Letos smo zato pripravili novo traso in se dogovorili za bolj atraktiven termin. Nad udeležbo smo bili pozitivno presenečeni, saj se je na parkirišču v Podturnu zbralo 37 pohodnikov, med katerimi je bilo šest jamarjev. Verjetno je k tako veliki udeležbi poleg spremenjene trase vplival tudi termin, saj smo pohod izpeljali v nedeljo popoldan. Krožna pot nas je vodila od gozdarske koče na Cinku mimo 68 m globokega brezna Cink 0 in naprej preko neimenovanega grebena do brezen Cink 4 in Cink 5, ki smo ju v gozdu z bujno podrastjo komaj našli. Nadaljevali smo po gozdni vlaki do Babje gorice, kjer smo se vzpeli do v

Jamarski tabor na Leški planini poteka vsakoletno v začetku julija in je pogosto prva izvenklubska dejavnost mnogih novopečenih jamarskih pripravnikov. Glavna atrakcija je Brezno pri Leški planini, kjer nas osupnejo ogromne dimenzije prostorov in čudovite sigaste skulpture. Jama je tehnično nezahtevna in je dostopna tudi manj izkušenim jamarjem do zglednih globin. Tudi nekateri pripravniki »zlate« generacije JKNM smo se lansko leto udeležili tabora in po le nekaj mesecih spoznavanja z jamskim okoljem dosegli svoj prvi globinski rekord na -400 m. Tam smo se povezali s člani drugih jamarskih klubov Slovenije, največ s Kranjčani in Rakovčani. Jelovica ima očitno poseben čar in obljube, dane na tej planoti, so še posebej zavezujoče. Tako sva na lanskem taboru Gašper (DZRJK) in Petra (JKNM) sklenila, da bova do naslednjega srečanja na Leški planini oba opravila izpit za jamarja in obljubo sva tudi izpolnila (kar niti ni bilo tako samoumevno, saj je Gašper po izpitu celo prejel »priznanje« k

»V medli svetlobi sem opazil nekaj vklesanega v steni. Privil sem karbidko in si pobliže ogledal na prvi pogled čudne znake. Bil je v kvadratu izklesan križ,« je leta 2002 Anton Tramte v publikaciji Jamarskega kluba Novo mesto opisal svojo prigodo, ko je pod zemljo našel vklesan križ, star verjetno nekaj stoletij. Tonč’k, kot smo mu rekli prijatelji, ni bil vrhunski jamar za velike globine, je pa v svoji jamarski dejavnosti od leta 1987 pa do nekaj let nazaj doživel veliko in je predvsem dokazoval, kako je v jamarstvu pomemben vsak član. Med jamarje je prišel nekaj mesecev po ponovni obuditvi Jamarskega kluba Novo mesto, zraven je bil pri prvih urah učenja vrvne tehnike, še jamarsko nesrečo (in to lastno) je doživel. Enkrat je sodeloval celo v reševanju, je pa takratna njegova dejavnost ob dvigu konja, ki je padel v jamo, postala posebna anekdota. Kot prvopristopnik je z oddajo kompletnih zapisnikov registriral kar 39 jam. Toneta je med jamarje potegnila domača Gabrska jama pod vasjo.

Člani JK Novo mesto vsako leto očistimo najmanj eno jamo, tokrat smo za to izbrali novoodkrito brezno, ki na nadmorski višini 624 m leži pod Sedlato gorico nad Podturnom. Za čiščenje izberemo objekte, ki imajo praviloma daljšo zgodovino in so zato za nas pomembni, ležijo na območjih, kjer ocenjenjujemo, da bi onesnaženje jame povzročilo večjo okoljsko škodo ali pa so to objekti, v katerih raziskujemo in nas prisotnost odpadkov moti in ovira pri nadaljnjem raziskovanju. Brezno pod Sedlato gorico je že pred leti našel Dare Hribar, ko je sistematično pregledoval vzhodno pobočje Kočevskega Roga nad izvirom Radeščice in Obrha. S površja je ocenil, da gre za 3 m globok podor brez nadaljevanja in pozabil nanj. Lansko zimo, ko so se začela raziskovanja v bližnji Bermudi, se je spomnil na ta objekt in ga šel še enkrat pogledat – tokrat z lučjo. Na dnu je videl večjo količino odpadkov in potencialno nadaljevanje. Z Urbanom sta se konec decembra 2024 spustila vanjo in na globini 10 m med smetmi n

Je postal že običaj, da med prvomajskimi prazniki ali ob prelomu oktobra v november organiziramo mini tabor pri Čaganki. No, če v tem terminu ne planiramo kakšne druge odprave. Pretekli vikend smo sicer imeli plan skočiti na Kanin, kjer smo želeli še pred zimo poiskati nadaljevanja v Trnuljčici, pa je bila vremenska napoved za obisk visokogorja preveč negotova. Ko pa se menimo o taboru pri Čaganki, so nas izkušnje zadnjih let pripeljale do tega, da avtomatsko razmišljamo o tem, kako bomo napeli cerado nad kuriščem pri bivaku. Začuda je bilo vreme letos na naši strani. Ne samo, da je bilo suho, celo temperatura ozračja se je gibala okoli 20 °C čez dan. Kičasto! S taborom smo začeli v petek, ko se nas je na jutranjem zboru zbralo pravljičnih sedem. Po kratkem pogovoru smo sklenili, da se Nika in Erazem odpravita v novo jamo blizu kamnoloma v Miklarjih, Mojra in Pero sta se javila za kopaško akcijo v Netopirjevi dvorani (Čaganka), Petra in Mič sva bila odločena, da na dnu Čaganke odpreva

Z velikim veseljem sporočamo, da je bil projekt PROTEctUS - Čiščenje in varovanje jamskih habitatov za zaščito črnega močerila izbran za sofinanciranje v okviru iniciative »Obet za planet 2025«, ki ga je razpisalo podjetje GEN-I. Z razpisom podpirajo projekte, ki prinašajo konkretne rešitve za izzive današnjega časa in prispevajo k trajnostnemu razvoju. Na letošnji razpis se je prijavilo kar 62 kandidatov, med katerimi je Jamarski klub Novo mesto s projektom PROTEctUS prejel prvo nagrado ter se uvrstil med štiri izbrane projekte za sofinanciranje. V sredo, 22. oktobra 2025, je v prostorih GEN-I v Ljubljani potekala predstavitev izbranih projektov in slavnostna podelitev, kjer smo s ponosom predstavili naša prizadevanja v okviru projekta. Več o podelitvi: Štiri zelene ideje, ki bodo zaživele s podporo GEN-I Leta 1986 so znanstveniki v izviru Dobličice, enem najpomembnejših vodnih virov Bele krajine, odkrili izjemno podvrsto človeške ribice – črnega močerila (Proteus anguinus parkelj). T

Med prenavljanjem spletne strani sem ugotovil, da mi manjka ena dobra fotografija kraškega območja Grmeča, natančneje Bravskega polja, kjer smo pionirsko raziskovali sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja. Sprva sem načrtoval enodnevni izlet do Jojkinovca, ki se je nato raztegnil na enotedensko krmarjenje med znamenitostmi Bosne in Hercegovine. S sinom Petrom sva obiskala in doživela marsikaj, za pretežno jamarsko publiko pa bova na tem mestu izpostavila vsebine, ki so tako ali drugače povezane s krasom. Jojkinovac Začela sva s še vedno drugim najglobljim breznom v BiH, za katerega nihče od nas ni imel koordinate. Pomagal je Tomaž Grdin, ki jo je pridobil od bosanskih jamarjev. Po štirih desetletjih je sprememba občutna - pastirjev ni več in okolica je krepko zaraščena. Domačijo, kjer smo spali in hišo Cvijete Babić, ki nam je kuhala kavo "na bosanski", je vzela zadnja vojna. Vodni rezervoar pa je še ostal. Kljub vsemu sva s pomočjo domačina vse našla. Vasi Jasenovac in Bravsko sta

Ko na Kaninu sneg najdemo samo še v jamah in ko visokogorske travniške rastline bujno cveto, se na gori nad Bovcem dogaja vrhunec jamarske sezone. Večino klubov si zatočišče najde v Domu Petra Skalarja, bivak JZS so letos zasedli Ukrajinci, Ljubljančani so se utaborili na »svojem« območju, JKNM-jevci pa prisegamo na spodmol, katerega smo že pred desetletji vzeli za svojega. Letošnji tabor se je odvijal med 3. in 9. avgustom. Ekipa, ki je prva prispela na Kaninske pode je poskrbela za postavitev strehe v spodmolu in se za nagrado kot prva odpravila v podzemlje, preostali člani pa so na Kanin prispeli dan kasneje in poskrbeli za ureditev ostalih opravil pri urejanju skromnega domovanja. Kot veleva tradicija, se prvi večer ob dobrotah za žar posladkamo in hkrati poslovimo od »klasične« prehrane, saj v naslednjih dneh nikoli ne vemo, kaj bo nastalo iz »lonca presenečenja« – v slednjega največkrat romajo konzerve, katere nimajo nobenih oznak o vsebini. Lakota seveda vedno poskrbi, da posodo

Rek pravi, da se dobro blago samo hvali. Kar se da interpretirati na več različnih načinov. O naših jamarskih prizadevanjih govori dnevnik akcij sam zase, toda tega vidimo le člani kluba. Za naše podpornike in interesente, ki kdaj zaidejo na spletno stran JKNM, pa se spodobi po dolgem času spet spisati novičko in se pohvaliti o klubskih dejavnostih in dosežkih. Ne tekmujemo za stopničke na zmagovalnem odru, smo pa v letošnjem letu osvojili že nekaj pomembnih stopenj na področju izobraževalnega procesa in klubskega razvoja. Poleg tega, da imamo med svojimi vrstami kar nekaj jamarskih reševalcev, ki pridno osvežujejo svoje znanje in veščine in se redno udeležujejo reševalnih vaj, smo energijo usmerili tudi v ozaveščanje in vpeljevanje novih članov ter usposabljanje za samostojno jamarsko delovanje. Trenutno je dejavna kar lepa četica raziskovanja željnih navdušencev nad podzemnim svetom, vsi pa si želimo, da bi bili obiski jam karseda varni in neškodljivi za ta edinstven in ranljiv ekosi

V soboto, 26. aprila 2025, smo se kljub za silo zadovoljivi vremenski napovedi zbudili v tipično »poscano« aprilsko jutro. S taborom naj bi sicer pričeli že v petek, vendar smo bili primorani počakati na boljše razmere. Tudi to jutro so bile prisotne negotovosti glede izvedbe tabora in zavlačevanja, a nam pustolovski duh in druženja željna duša nista dala miru, tako da smo se na koncu vsi prijavljeni, vsak zase v svojem tempu, počasi primajali proti Kočevskemu Rogu. Jaz sem najprej obiskal Majha in njegovega soseda, kjer smo napore usmerili v družno kidanje gnoja, nagrajeni pa smo bili z domačo jagnjetino. Ob pogledu na zelene obronke Kočevskega Roga, ki se strmo dvigajo nad Krko, so mi misli kar odplavale. Že ob misli in pogledu na Kočevski Rog, še bolj pa ob vstopu v njegove gozdove, me namreč že od otroštva preganja nemir. Nekaj temačnega se skriva za njegovim radoživim zelenjem. Videl je prihajati in odhajati ljudstva, videl je industrijsko revolucijo, videl socialno revolucijo, od

Na sončen velikonočni ponedeljek, 21. aprila 2025, smo se tečajniki Jamarskega kluba Novo mesto podali na obisk jame Kaščica. Ta obisk je del našega jamarskega tečaja, ki se je že bližal zaključku, zato smo se z veseljem in pričakovanji odpravili na to novo podzemno dogodivščino. Zjutraj smo se zbrali na dogovorjenem mestu, kjer smo preverili opremo in se pripravili na vstop v jamo. Poleg nas tečajnikov in inštruktorjev se nam je pridružila tudi jamarka, ki je pred kratkim uspešno opravila izpit za jamarja. Po pregledu opreme in varnostnih napotkih smo se odpravili proti vhodu v jamo Kaščica. Vhodno brezno je zahtevalo uporabo vrvne tehnike, kar je bila odlična priložnost za utrjevanje znanja, pridobljenega na prejšnjih usposabljanjih. Jama Kaščica nas je navdušila s svojo raznolikostjo – od ozkih prehodov do širših dvoran, ki so razkrivale bogato kapniško okrasje. Med raziskovanjem smo se srečali z različnimi jamskimi formacijami in opazovali raznolike kapnike ter druge kraške oblike,

V soboto, 5. aprila 2025, smo se jamarski tečajniki spet podali na teren – tokrat v brezno Stropnica v Beli krajini. Če smo prejšnjič v breznu pri Mirni Peči še tipali začetniške prijeme, je bil ta obisk že korak naprej – tako v globino, kot v izkušnji. Stropnica je že pravo brezno, za nas tečajnike. Naši neumorni inštruktorji so brezno predhodno pripravili, opremili smeri in poskrbeli, da smo lahko takoj začeli z vadbo. Bilo je nadelanih več smeri, kar je pomenilo, da nismo le čakali na vrsto, ampak smo res lahko vsi pridno vadili: spuščanje po vrvi, prepenjanje, in potem spet vse navzgor. Vse skupaj je potekalo pod budnim očesom inštruktorjev, ki so – kot vedno – ostajali neverjetno potrpežljivi, umirjeni in spodbudni. V jamah, kakor tudi pri delu z začetniki, je to zelo lepa lastnost. No, tudi sicer. Vzporedno so izkušeni člani vadili bolj zapletene tehnike, mi pa smo vsak s svojim inštruktorjem nabirali samozavest in kilometrino. Čeprav se tečaj šele dobro začenja, sem že začutil,

V soboto, 29. marca 2025, smo dočakali našo tretjo etapo tečaja za jamarja pripravnika. Podali smo se v udornico Malisnica nad Mirno Pečjo, kjer so nam vestni inštruktorji vnaprej opremili tri smeri. Neke grobe osnove vrvne tehnike smo obdelali že poprej na tečaju, za večino tečajnikov (vključno z menoj) pa je bila to prva praktična izkušnja. Po kratkem »ogrevanju« na skali ob udornici je napočil čas za naš prvi pravi spust. Občutek, ko se prvič samo na napeti vrvi spustiš vzvratno čez skalnat rob, je težko opisati. Gre za mešanico povsem nagonskega strahu, adrenalina, tresočih kolen, vprašljivega zaupanja v samo vrv in popolnega zaupanja v mirnega inštruktorja. Na prvem spustu me je usmerjal Neven, ki se je res izkazal z veliko mero zbranosti in potrpljenja med mojim nerodnim spuščanjem. Večkrat sem pomislil, kako je sploh mogoče, da je človek tako miren, medtem ko binglja v zraku, vendar sem do konca spusta z njegovo pomočjo in mirnim vodenjem korak po korak tudi sam izgubil večino s

Tečajniki jamarske šole 2025 smo se prvič srečali v petek, 21. marca 2025. Na uvodnem predavanju smo spoznali osnove podzemlja na slovenskem in pridobili vpogled v svet raziskovanja jam. Že naslednji dan, v soboto 22. marca 2025, je nastopil prvi jamarski terenski dan. Sprva smo se udeleženci spoznali z osnovno opremo, kot je čelada in seveda obvezno dobra svetilka. Spoznali smo dobro terensko obutev in primerna oblačila. Sledila je predstavitev ene izmed osnovnih jamarskih pripomočkov – vrvi. Naučili smo se privezovanja, kar smo že kmalu zatem tudi sami preizkusili na terenu. Sledila je krajša predstavitev jame Jazbina, kmalu zatem pa naš prvi vstop v samo jamo. Že takoj so nas na stenah in stropu pričakali krilati prebivalci jame, dve vrsti netopirjev, in sicer mali in veliki podkovnjaki. Slednji je nekoliko večji, vrsti pa se v jamah prav tako raje zadržujeta na različnih višinah – ustrezata jima namreč različne temperature. Tam so bile prisotne še nekatere druge jamske živali, kot

Društvo za raziskovanje jam Ljubljana je v torek, 11. marca 2025, na Biotehnični fakulteti Univerze v Ljubljani podelilo že 20. nagrado Viljema Puticka, namenjeno najbolj izstopajočim jamarskim dosežkom v minulem letu. Petčlanska komisija je letošnji naslov oziroma kipec Viljema Puticka podelila Jamarskemu klubu Novo mesto za projekt raziskovanja ter pripravo dokumentacije jame Trnuljčica na Kaninu. Svoje lanske dosežke so na razpis DZRJL prijavili Jamarsko društvo Rakek (v imenu raziskovalcev potapljačev Alana Bizjaka, Simona Burje, Sebastjana Gantarja, Jake Petruša in Igorja Vrhovca), jamarji Jamarskega društva Danilo Remškar Ajdovščina, Milan Podpečan in Jamarski klub Speleos Siga – Velenje ter Jamarski klub Novo mesto. DZRJ Ljubljana podeljuje to nagrado že od leta 2005, vseh 19 kipcev (prvo leto kipca niso podelili v fizični obliki) pa je izdelala keramičarka in kiparka Nataša Prestor. V preteklih letih so JD Ajdovščina, jamarska sekcija PD Tolmin in JD Rakek kipec prejeli po trik

Nekateri imajo dneve odprtih vrat, jamarji Jamarskega kluba Novo mesto pa smo se, ker imamo radi temo, odločili za večer odprtih vrat v naših klubskih prostorih Gasilsko-reševalnega centra Novo mesto na Seidlovi cesti 29 v Novem mestu 15. februarja 2025 zvečer. Recept je bil povsem enostaven: povabiti znance in neznance, oziroma vse, ki jih zanima jamarstvo in naše delo, v naš klub. Predsednik kluba Zdravko Bučar je sicer malo trepetal, da bomo sami, pa se je krepko uštel. Odziv je skoraj presenetil tudi nas. Tokratna medijska pokritost je bila zelo dobra. Naš večer so napovedali v občinskih napovednikih in spletnih straneh občin Novo mesto, Dolenjske Toplice in Žužemberka, pa tudi na spletnih straneh Lokalno.si in Suhokranjskih novicah. V petek, 14. februarja, je v osrednjih novicah ob 15:30 na Valu 202 novinar Radia Slovenija Jože Žura imel pogovor s predsednikom kluba Zdravkom Bučarjem. V soboto pa nas je obiskala ekipa televizije Vaš kanal in novinar Slovenskih novic Drago Perko, k

Jamarski klub Novo mesto tudi letos organizira tečaj za pridobitev naziva jamar pripravnik. Na njem boste spoznali kako jame sploh nastajajo, na kakšen način jih raziskujemo, kako uporabljamo opremo za plezanje v navpičnih breznih, spoznali boste različne vozle in jamarske veščine ter še marsikaj. Celoten program je objavljen na naši spletni strani. Tečaj bo načeloma potekal vsak petek zvečer ter en dan med vikendom v terminu od 21. marca do 25. aprila. Zaključek tečaja bo potekal en dan v terminu med prvomajskimi prazniki. Glede na vremenske razmere ter želje ali potrebe tečajnikov bomo termine usposabljanj sproti tudi prilagajali. Vabilo na tečaj je objavljeno v nadaljevanju.

Na Dvoru v občini Žužemberk so po dolgih letih prizadevanj končno odprli sodobno opremljen interpretacijski center Natura 2000 – Auerspergova železarna Dvor. Slavnostno odprtje je potekalo 6. decembra 2024. Dobro delo našega kluba tudi na suhokranjskem območju je pritegnilo pozornost odgovornih na Zavodu za turizem, kulturo, šport in mladino Žužemberk. Tako smo prejeli povabilo Tjaše Primc in Iztoka Možeta, da dosežke naših raziskav predstavimo krajanom Dvora in drugim obiskovalcem. Z veseljem smo se lotili dela in pripravili obsežno predstavitev ključnih jamskih objektov v občini Žužemberk. Počastilo nas je tudi dejstvo, da je bila prav naša predstavitev prvi uradni dogodek po odprtju centra. Na začetku smo nekaj besed namenili jamarstvu, jamam, jamarskim društvom ter Jamarski zvezi Slovenije. Temu je sledila kratka geografska opredelitev Suhe krajine, ki jo neizpodbitno zaznamuje kraški ravnik ob najdaljši dolenjski reki Krki. Izpostavili smo tudi najdaljše in najgloblje jamske objek

Naš Bošti ima nos za perspektivne luknje. Kako jih najde, je včasih kar zanimiva zgodba. Nekega decembrskega dne v izdihljajih leta 2024 se je z avtom odpravil preveriti stanje pri koči na Primožu, kjer smo načrtovali klubsko silvestrovanje. Zaradi sveže zapadlega snega ni prišel daleč in je obtičal na klancu pred Grofjo mizo. Ker se mu ni mudilo, je parkiral in se odločil za terensko akcijo. V neposredni bližini ceste je našel 3 dihalnike v trikotniku na razdalji vsega skupaj 10-20 metrov in še dodatnega ob vlaki na nasprotni strani ceste. Ker mu je v enega izmed njih skrivnostno »izginila« macola, se je kar ponujala prispodoba Bermudskega trikotnika in seveda je bilo potrebno preveriti to čudo. Prvič smo se tja odpravili Bošti, Mitja in Petra 21. decembra v sklopu akcij pred klubskim silvestrovanjem. Odkopali smo vse tri vhode, iz katerih je močno in toplo pihalo. V zimskem času bi človek kar malo posedel pred luknjo in se grel. Prvega vhoda se je Bošti lotil že predhodno. Nekoliko s

Minuli ali prejšnji dve leti, se pravi decembra 2023 in decembra 2024, smo člani Jamarskega kluba Novo mesto silvestrovali v lovski koči na Gorjancih, letos 21. decembra pa ponovno sredi Kočevskega Roga v gozdarski koči na Primožu. Do sedaj je bilo na silvestrovanjih največ udeležencev decembra 2023 in sicer 23, tokrat pa se nas je zbralo kar 25. Smo spet podirali lastne rekorde. Tako kot v minulem letu z najhitrejšim raziskovanje brezna Trnuljčica na Kaninu, v katerem smo le v nekaj akcijah uspeli priti na globino 930 m. Če pa manipuliramo s podatki, lahko rečemo, da je to jama, ki smo jo med vsemi najdlje raziskovali, saj jo je Miha Rukše odkril še v prejšnjem tisočletju, ko se številni jamarji, ki so skupaj lani z njim nadaljevali raziskovanje (in ga bodo še), še rodili niso. Miha je jamo odkril 1994, vanjo pa so se prvič spustili leta 1995. In sedaj imamo računico, eno pravo in eno manipulativno, s tem, da obe držita. Smo v globine Trnuljčice uspeli prodirati oziroma na novo razisk

Slaba dva tedna po prednovoletnem žuru, s katerim smo več kot spodobno proslavili zaključek izjemno uspešnega jamarskega leta in ki bi si zaslužil samostojno novičko, smo se JKNM-jevci zbrali na prvi letošnji klubski akciji. O naši zagnanosti in o tem, da je v letu 2024 naše pleme postalo še bolj povezano, priča veliko število udeležencev – kar 16 nas je namreč v mrzlem jutru na parkirišču v Podturnu nestrpno čakalo da smuknemo v kombinezone. Razdelili smo se v pet ekip. Dve ekipi – Anja in Klemen ter Anže, Luka in Peter – sta v obori Smuka pregledali 19 lidaric in jih kar 11 izmerili za registracijo. Čas ne teče hitreje samo v jamah, ampak tudi med pregledovanjem terena. Poleg lepot zasneženega kraškega gozda in več kot polovici uspešnih lidaric, nas je razveselilo tudi dejstvo, da se ena jama po 20 m še nadaljuje z breznom. Naše početje si je prišel ogledat divji prašič, opazili pa smo tudi več sledi jelenjadi in medveda. Polni entuziazma in željni novih odkritij, smo nekateri šele s

Brez vsakršnega zadržka lahko trdim, da je Društvo za raziskovanje jam Ljubljana v zadnjih letih najbolj ploden kolektiv raziskovalcev globokih jam v Sloveniji. Na to navsezadnje kažejo njihovi rezultati, tako v številu novo odkritih jam s preseženo magično mejo 1000 metrov, kot tudi s kilometri in kilometri raziskanih rovov v jamah na Kaninu, Pokljuki in na planini Poljana. In prav tu so v zadnjih letih matičarji, kot jim ljubkovalno pravijo, napisali res impresivno zgodbo. V koronskih časih so začeli z raziskovanjem območja med planino Poljana in planino Suha in izkazalo se je, da ima ta izreden jamski potencial. Skorajda deviško območje je mamilo jamarske sladokusce in kmalu so kataster jam začele zapolnjevati točke, ki so označevale nove vhode v jame. V nekaj letih se je teh namnožilo na več kot 100, skupna dolžina vseh jam pa do sedaj znaša že 28,5 km! V kvantitativnem smislu izstopata sistem planine Poljane s tremi vhodi (Grvn – Rajža – 4-P), ki skupaj meri že preko 10 km v dolži

Pri iskanju lidark v Krškem hribovju sem upal, da bo kakšna pomenila vhod v brezno, a se žal to ni dogodilo. Nekaj lidark je imelo obliko, ki je kazala na vhod v brezno, a so bili vhodi vedno zasuti s smetmi. Le z odstranitvijo odvrženih smeti bi mogoče odprli vhod v podzemlje. Pri terenskem raziskovanju območja pa sem le naletel na en vhod v brezno, ki se je odpiral pod vasjo Kalce. Kamen, vržen v brezno, je pokazal globino približno 15 m. Že naslednji dan sem ga z opremo za spust poskusil raziskati. Po dveh ožinah, ki sem jih premagal, sem v globini 11 m prišel do tretje ožine. Ker je bila na videz preozka, sem se vrnil. Za ožino se brezno še nadaljuje, vendar bi bilo potrebno širjenje. Po končanem ogledu brezna sem le 4 m nižje pod vhodom opazil s koreninami, zemljino in listjem zasut vhod v sosednje brezno. Po čiščenju se je pokazal 1 m širok vhod v brezno. Kamen, vržen v brezno, je pokazal približno globino 20 m. Odločil sem se, da bom raziskal tudi to brezno. Za vhodom so bile st

Med 6. in 8. decembrom 2024 je bil pomemben vikend za novomeški klub in Jamarsko zvezo Slovenije. Naš Klemen Mihalič, vodja Izobraževalne službe pri JZS, je mojstrsko realiziral (prvo) vseslovensko usposabljanje jamarjev in združil člane različnih jamarskih klubov v skupnem prizadevanju za prenos znanja v teoriji in praksi ter poskrbel za povezovanje v prijetnem vzdušju ob obrokih in na dveh tematskih večerih. Že v petek popoldan (6. december) smo se zbrali na prizorišču usposabljanja v CŠOD Rak, kjer smo imeli organizirano prenočevanje in obroke. Po namestitvi smo pričeli s prvim predavanjem Simona Kurnika o jamarski varovalni opremi in njenih varnostnih standardih. Po večerji smo se zbrali v Mestni knjižnici Postojna, kjer je potekal prvi tematski večer, v katerem smo se seznanili z ozadjem in procesom nastajanja prvega slovenskega jamarskega risoromana Iz jame avtorice Katarina Šeme ter se seznanili z jamami, ki so prekrižale načrte gradbincem ob izgradnji tunelov za drugi tir Divač

Že pred časom smo razpredali o tem, kakšno naj bo ime jame, ki bi izstopala iz povprečja. Bodisi po lepoti, globini, dolžini ali pa kar po vsem naštetem. Vzniknila so imena raznih galaksij, boginj, kraljic itd. In tako smo postopoma dobili Andromedo, kasneje še Kasiopejo. V načrtu je bila še Artemida, a jame, ki bi si zaslužila to ime, kar ni in ni bilo. Verjetno bi bilo še danes tako, če ne bi Uroš vrh Kočevskega Roga v neposredni bližini golobinjske ceste naletel na majhen vhod. Vhodni del je bil res ozek, tako da je Uroš na tej točki zaključil. Je pa izmeril, kolikor se je dalo v globino in laser je pokazal 27 m. Novico o odkritju je čez čas posredoval Majhu in meni. Dne 1. aprila 2024 sva se v popoldanskem času prvič spustila v novoodkrito brezno. Že prvi metri so nakazovali na nekaj izjemnega. Prostor se je močno širil in dobival obliko mogočnega preloma. 35 m nižje sva dosegla dno vhodne dvorane in sredi masivnih skalnih blokov nejeverno strmela v temo, ki naju je obkrožala. Vklj

V petek, 22. novembra 2024, smo na sedežu Zavoda Svibna svoje raziskovalno delo v letu 2024 na območju Krškega hribovja predstavili člani Jamarskega kluba Novo mesto. Raziskovalno delo na območju krške občine je v letu 2024 Jamarskemu klubu Novo mesto sofinancirala Mestna občina Krško v okviru javnega razpisa za sofinanciranje programov s področja tehnične kulture. Uvodoma je predsednik kluba Zdravko Bučar predstavil delovanje kluba, ki je med najdejavnejšimi v Sloveniji in se ponaša tudi z odkritji najglobljih jam na slovenskem območju. Posebej je izpostavil delo na območju občine Krško, ki je zadnja leta osredotočeno na Ajdovsko jamo pri Nemški vasi in Krško hribovje. Marko Pršina je predstavil raziskovanje levega rova oziroma kamina nad osrednjo dvorano Ajdovske jame, pri čemer so se zaradi ozkega prostora poslužili različnih tehnik, na koncu z videokamero na teleskopskem drogu. Vse skupaj pa je ustavila ožina »frdamanega okna«. Rov se sicer nadaljuje, a glede na zračne tokove ne ob

Dne 22. novembra 2024, zgodaj zjutraj okoli četrte ure, je tiho odšel Andrej Jaklič, Jaka, kot smo mu v klubu pogosto rekli. To ime je imel zapisano tudi na svoji rumeni čeladi. Bil je jamar po duši in ene zadnjih njegovih razločnih besed, ko zaradi bolezni ni zmogel več jasnih in razločnih, so bile namenjene raziskovanju jam na Kaninu. Kako da se je tam vsega sproti učil ... Ko smo mu pripovedovali o tem, kam gre Trnuljčica, so se mu svetile oči in po licih tekle solze. Ko se človek upokoji, pogosto nekaj časa doma razmišlja kaj in kako, potem pa se priključi ali v bližnje društvo upokojencev ali v kakšno drugo interesno skupino, kjer se srečujejo starejši. Andrej pa je postal jamar. Kot voznik avtobusa se je upokojil že leta 2007 pri svojih 55 letih, tri leta kasneje pa se je vpisal v naš jamarski klub in opravil tečaj za jamarja pripravnika. Upokojenec med jamarji? Andrej nikoli ni veljal za upokojenca, strica med mlajšimi, ampak je bil od prvih dni le Andrej, katerega je odlikovala

V povezavi z Ajdovsko jamo pri Krškem (kat. št. 417) smo člani kluba zelo dejavni, večina naših akcij pa gre na račun sodelovanja z Zavodom Svibno in posredno z Mestno občino Krško. V povezavi z jamo, ki je z okolico (Kartušev dol) pravi mali kraški biser, smo pripravili kar nekaj predavanj ter vodenih ogledov. Jama je sicer izjemno pomembno arheološko najdišče iz časa mlajše kamene in bronaste dobe. V njej je bilo nekoč grobišče ter verjetno edino znano slovensko jamsko svetišče. Leta 2021 smo sodelovali pri odpiranju nekdanjega bruhalnika, ki je bil po nemarnem zasut med arheološkimi izkopavanji. Odprl se je aktivni vodni rov, ki smo ga izmerili ter registrirali kot 61 m dolg Bruhalnik Podjama. Dejavnosti v jami in bruhalniku pod njo so del širšega programa raziskovalne naloge Jamarsko raziskovanje krasa v Mestni občini Krško, katere naročnik je Mestna občina Krško, izvajalec pa JKNM. Borivoju Ladišiću, ki dogajanje v in okoli jame na nek način koordinira (vodja projekta), zevajoča o

Ko smo na teh spletnih straneh oktobra letos objavili prispevek o jamah v Novem mestu, smo pravzaprav pripravljali gradivo za nek drug dogodek. Naš poglavitni namen je bil sodelovanje jamarskega kluba v okviru občasne razstave In (Novo) mesto? v Dolenjskem muzeju Novo mesto (junij - november 2024). Razstava, ki jo je pripravila kustosinja zgodovinarka Marjeta Bregar, govori o nemškem letalskem bombardiranju Novega mesta leta 1941 in 1943, nastalih ruševinah ter povojni obnovi mesta, ulic in stavb. V sklopu obrazstavnih dejavnosti je k sodelovanju na posamezne dogodke pritegnila kinologe, domačine, ki so se spominjali vojnih in povojnih dogodkov na razstavno tematiko, pripadnika enote za neeksplodirana ubojna sredstva (NUS) in ob zaključku razstave tudi jamarje našega kluba. Dogodek je v predavalnici Dolenjskega muzeja Novo mesto potekal v torek, 5. novembra 2024, prav na dan, ko je pred 80. leti Novo mesto doživelo eno izmed zavezniških bombardiranj. Tematski naslov večera je bil Po vs

Bližale so se krompirjeve počitnice, predsednik Zdravko je v klubu vprašal, ali nameravamo med prazniki narediti kak tabor pri Čaganki, jaz pa sem izstrelil, da gremo raje na Kanin. Predhodne jesenske akcije se namreč nisem mogel udeležiti, jame pa so bile tam na gori letos kar radodarne do nas, oziroma bolje rečeno, mi smo bili zelo pridni in sistematični. Kljub temu, da je nekaterim članom odhod na »Krompirjev tabor« zadnji trenutek padel v vodo, se nas je v spodmolu 2000 m visoko na Kaninu nabralo osem. Dva sva prispela v sredo tik pred mrakom, dva je noč že ujela, štirje pa so pod zvezdnim nebom v tabor prikorakali ob treh zjutraj. Cilj tokratnega tabora je bil raziskati in izmeriti nove dele Podgurke, najbolj pa smo bili firbčni, do kod nas bo spustila NM 5. Najbolj optimistični smo upali, da nas bosta obe jami popeljali preko magičnih 500 m globine. Tako nizko imamo namreč postavljeno klubsko lestvico, kar se tiče globinskega rekorda. Tukaj imam v mislih tiste jame, ki smo jih ra

»Pa zakaj v Skalarja rinete, če NM 5 šiba?«, me je vprašal klubski kolega. Zato, ker je preklemano težko zadeti petdnevno okno stabilnega vremena na Kaninu ter ga uskladiti z dopusti in letalskimi kartami Yurija s Švedske. Poleg tega je nabor kandidatov za Skalarja bistveno manjši, za NM 5 pa se bo še letos zagotovo zbrala ekipa ali dve, da pridemo zadevi (breznu) do dna. Torej, odločitev je padla za Skalarja in z Yurijem sva že pred meseci uskladila termin ter k odpravi pritegnila še Anžeta. Jure, sicer redni član Skalarjevih odprav, je dobil službeno opravičilo, saj se nekje s kolegi geografi preganja na drugi strani sveta in proučuje kdo-bi-vedel-kaj-vse. Edina neznanka, kot vedno pri Kaninu, je ostalo vreme. Nekaj dni pred datumom odhoda so modeli za napoved vremena vsi po vrsti kazali okno odličnega vremena za celoten teden. Yuri se je še bolj zakopal v strokovne ocene in napovedal, da nad Evropo vztraja stabilno območje visokega zračnega tlaka in da padavin zagotovo ne bo. No, gl

Novembra leta 2021 sva z Ano Heij obiskala vhod Artemide (takrat še lidar točke Golobinjek 7) ampak nisva mogla prečno zdrsniti. Pač preozko, kamen je pa padel! Nato sva šla do naslednje lidar točke Golobinjek 5 in pregledala vhodni del. Na dnu vhodne stopnje sva zaznala smrad po gnilem zaradi razkrojenega jelena, ki se je zavlekel v naslednjo dvorano. Malo sva na hitro pregledala dno, našla nadaljevanja, izmerila nekaj vizur in pobegnila ven, saj je smrad začel trpinčiti najina želodčka. Dvorana je bila zelo prepišna, smrad je vel iz vsake špranje. Padla je odločitev, da počakamo dve leti in nato poskusimo znova. Takrat sem oddal zapisnike pod imenom Golobinjka z globino 13 m in dolžino poligona 18 m. Ker je bližnje brezno Artemida dobilo spoštljivo globino, sem se spomnil na Golobinjko in obudil raziskovanje. Splet okoliščin je nanesel, odsotnost smradu pa omogočilo, da sta letos eno raziskovalno in eno delovno akcijo v njej opravila Marko Majhen in Srečko Vidic. S Srečkom sva letos

Gotovo je bil prvi, ki je sistematično poiskal in vsaj delno raziskal jame v Novem mestu, naš član Borivoj Ladišić. Izsledkom s terena je pridal še razpoložljive katastrske podatke z načrti ter nato napisal krajši prispevek z gornjim naslovom, ki smo ga leta 1987 objavili v Dolenjskem krasu 2. V njem med drugim navaja, da je poglavitna kamnina, na kateri leži Novo mesto, jurski apnenec. Vanj je Krka po dolinskem dnu postopoma vrezala plitvo strugo. Danes imamo na tem območju tri površinske pritoke - z leve priteče Bršljinski potok, z gorjanske strani pa svojo vodo oddata Težka voda in manjši Slatenski potok. Nekoč pa se je tik ob Krki vanjo gotovo zlivalo še kar nekaj izvirov ali krajših potokov. Krka se je v geološki zgodovini nato poglobila, podzemne vode so se sčasoma preselile v nižje predele in nekoč dejavni rovi na obrežju so se prelevili v fosilne rove. Tudi največje deževje nobenega od njih ne spodbudi, da bi se spet aktivirali. V rovih so se marsikje začeli nabirati sedimenti

V nedeljo, 18. septembra 2024, sva se z Nevenom Đurkovićem odpravila v Semiške konce, kjer so me čakali nedokončani projekti iz preteklih let. Začela sva s pregledom in izmero 6 m brezna in rovom s tlorisem v obliki črke U. Brezence ima dva vhoda, enega večjega in drugega manjšega, ki je delno zaprt z narinjeno skalo. V bližini je bilo registrirano Brezno pod Peščenikom, zato je bilo treba pridobiti registracijske zapisnike. Ti so pokazali, da dimenzije manjšega vhoda in dostop ustrezajo, vse ostalo pa ne. Predhodno sem opravil terenske akcije, da sem 100 m od prvotne lege med skalami našel sila neopazen vhod jame Brezno pod Peščenikom. Tako je bila dilema rešena: staro brezno najdeno, novo pa izmerjeno. Pred leti sva s Črtom Bučarjem pregledala in registrirala brezno Draškovec 3. Skozi meter visoko in 10 cm široko razpoko se je videlo brezno globine 4 m. Z Nevenom sva razširila prehod, da se je lahko stenstal skoz in pregledal lepo zasigano brezence. Nadaljevanja ni našel, čeprav je č

Jamarstvo te, hočeš nočeš, obkleše in izbrusi v nepoboljšljivega pesimista. Takšna je pač narava jamarstva. Nešteto ur zapravimo, ko po gozdovih in hribih stikamo za luknjicami, za katere se večinoma izkaže, da se kaj kmalu zaprejo. Če nam uspe meter nategniti na tistih 10 m, smo navadno že povsem zadovoljni. Preden se lotimo širjenja ožine, sami sebe prepričamo, da se bo ta itak zaprla. Ko vrtamo sidro v kaminu, že vemo, da nas zgoraj čaka samo strop. Tudi največji optimisti jih od jam dobijo tolikokrat na gobec, da slej kot prej ne verjamejo več zgodbicam o veličastnih novih odkritjih. Pa vendar še vedno stikamo za luknjicami, širimo na videz brezupne ožine, tehnično plezamo kamine, plavamo sifone … In včasih, ampak res samo včasih, nas jame spustijo malo bližje. Občutek imaš, da nas spustijo naprej samo zato, da razgrejejo našo jamsko domišljijo in nas takoj zatem zatolčejo z brezupnim nadaljevanjem. Ampak jamarji se ne pustimo kar tako odgnati. Jami znamo prisluhniti, ji dobrikati,

Tradicionalni kaninski tabor je ponudil prenekatere zabavne trenutke, ki so se odvijali ob raziskavah pod- in nadzemlja Kanina. Veliko je bilo opravljenega v Azaleji, kjer so neumorne ekipe nadaljevale delo v prepišnem meandru, pa tudi Podgurka si še želi biti okitena z vrvmi, na katerih smo obviseli nad novim globokim breznom. Da ne govorimo o vseh terenskih akcijah in tradicionalno izgubljeni Anžetovi pohodniški palici. A vendarle se bomo "za hip" posvetili drugim novotarijam visokogorskega raziskovanja. In te so bile osrednji del tokratne (ponovne) mini odprave na Kanin, ki se je odvijala med 15. in 18. avgustom 2024. Da bi bili kar najbolj kronološko natančni, se vrnimo v dogajanje na tradicionalnem taboru. Naš Miha si je (na dela prost dan) v objektiv zaželel ujeti nekaj svizcev v t. i. Svižčevem dolu, kamor se je odpravil s svojo življenjsko sopotnico Tanjo. Svizci se seveda s tem niso strinjali in so naredili pravzaprav nekakšen medijski štrajk (poznavalci svižčevih vzklikov so