Aprilski mini tabor

28.4.2025

V soboto, 26. aprila 2025, smo se kljub za silo zadovoljivi vremenski napovedi zbudili v tipično »poscano« aprilsko jutro. S taborom naj bi sicer pričeli že v petek, vendar smo bili primorani počakati na boljše razmere. Tudi to jutro so bile prisotne negotovosti glede izvedbe tabora in zavlačevanja, a nam pustolovski duh in druženja željna duša nista dala miru, tako da smo se na koncu vsi prijavljeni, vsak zase v svojem tempu, počasi primajali proti Kočevskemu Rogu. Jaz sem najprej obiskal Majha in njegovega soseda, kjer smo napore usmerili v družno kidanje gnoja, nagrajeni pa smo bili z domačo jagnjetino. Ob pogledu na zelene obronke Kočevskega Roga, ki se strmo dvigajo nad Krko, so mi misli kar odplavale. Že ob misli in pogledu na Kočevski Rog, še bolj pa ob vstopu v njegove gozdove, me namreč že od otroštva preganja nemir. Nekaj temačnega se skriva za njegovim radoživim zelenjem. Videl je prihajati in odhajati ljudstva, videl je industrijsko revolucijo, videl socialno revolucijo, odpor. V njem so se celile rane in bodrili duhovi. V njem smo pokopali tiste, ki jih nismo želeli. V njem so se rojevale in umirale sanje. Rog nas pozna bolje, kot poznamo sami sebe, pozna našo zgodovino, sanje, vizije in brezno našega (kolektivnega) nezavednega. Kdor v to brezno zre dovolj dolgo, ga brezno začne zreti nazaj in kdor se z jamo pogovarja, bo slišal svoj lasten odmev. Morda je to nagovor, ki nas vleče v jame, gozdove, gore …

Po kratkem razmisleku in vožnji sem prispel do jamarske koče, kjer je veselo čakal Jure, ki je že zakuril peč. Začela se je nabirati zgledna ekipa za širjenje novih vhodov, prišli so Urbi, Neven, Uroš, Gašper in Majh. Vreme ta dan žal ni bilo naklonjeno terenskemu delu, zato smo preko resnih debat malo »reševali svet«, nato smo se po kakšni uri odločili, da gremo vsaj na vrh Svetega Petra. Jure je obdržal skrb za kočo, ostalih šest pa na hrib. Tam smo pokramljali še z enimi športniki v leru, naleteli na člane Planinskega društva Krka. Po prijetnem druženju smo se vrnili nazaj na klobaso.

V vmesnem času se je podzemni del sobotne ekspedicije zbral pred jamo Bermuda in se podal vanjo. Ekipo so sestavljali Petra, Nika, Erazem in Bošti. Opremili so novo odkriti šaht in zavarovali dostop do njega iz velike dvorane, za nadaljnje raziskovanje pa je zaradi pozne ure zmanjkalo časa. Jamrali so, da je bilo blatno in mokro. Ob vrnitvi smo jih kot kralje pričakali z žarom. Ker je bil Urbi zelo zaskrbljen, da se še niso javili, sva nekaj pred tem užgala še en rally po gozdu mimo Bermude. Vmes sva srečala prihajajočega Klemna, nekaj ljudi pa se je vrnilo v dolino. Dež se je umiril ravno toliko, da smo ob ognju še malo nazdravili in se podružili. Ne glede na kislo vreme so bili naši nasmehi vedri. Prespali smo v koči in avtomobilih.

V nedeljo, 27.aprila - na dan upora proti okupatorju, ko smo vendarle premagali dež - sem po prekratkem spancu navsezgodaj zakuril ogenj pred kočo in v peči v koči. Naslednja prebujenka Petra je skuhala kavo, Nika pa pripravila zajtrk. Na taboru sta se nam pridružila še Anja in Davorin. Ob znani melodiji, ki je meni odzvanjala v glavi cel praznični dan, drugim pa v ušesih v obliki mojega prepevanja, je deklica neumorno šivala in sešila kar nekaj zvezd.

Končno smo se podkrepili in bili pripravljeni na resne misije, zato smo se razdelili v tri ekipe. Petra, Davorin in Klemen so se odpeljali v Suho krajino in se spustili v jamo Boštijev dihalnik. Razširili so ožino ter odkrili zgledno »metrino« novega poligona. Ostali dve ekipi sta krenili na »dnevni kop«. Bošti je bil leteč kot Superman in je sprva prisostvoval v ekipi Rukše/Šiler Hudoklin, kasneje pa se je pridružil ekipi »trio adio«, ki je z njegovim prihodom postal »kvartet srednjih let«. Prepeval sem sicer samo jaz. Anja, Bošti in Majh so bili tako zagreti za delo, da sem s težavo prihajal do orodja in delovišča. Odprli smo dva vhoda in pol. Anja pa se je spustila v enega od njih, a je bila luknja prekratka za registracijo. Notri so bili jamski ježki, kar je nakazovalo na prepih, vendar Anja ni odkrila nobenega prehoda. Zaradi lakote smo se vrnili v tabor h jamarski koči, kjer sta tokrat iniciativo za žar prevzela Nika in Erazem. Pozno popoldne smo se združili z dislocirano ekipo in ponovno preživeli čas kvalitetno ob ognju (nekateri pa vmes še malo v krošnjah). Glede na zanos, ki ga je ostalo kljub zaključku tabora še vsaj toliko kot nakidanega gnoja pri Majhovem sosedu, smo odprli nove »osvobodilne« fronte oziroma skovali načrte za naslednje akcije.

Darjan Doltar