Jamarski tečaj 2025 - vrvni krst

31.3.2025

V soboto, 29. marca 2025, smo dočakali našo tretjo etapo tečaja za jamarja pripravnika. Podali smo se v udornico Malisnica nad Mirno Pečjo, kjer so nam vestni inštruktorji vnaprej opremili tri smeri. Neke grobe osnove vrvne tehnike smo obdelali že poprej na tečaju, za večino tečajnikov (vključno z menoj) pa je bila to prva praktična izkušnja. Po kratkem »ogrevanju« na skali ob udornici je napočil čas za naš prvi pravi spust.

Vse rdeče od jamarjev. Dva celo na vrvi.

Občutek, ko se prvič samo na napeti vrvi spustiš vzvratno čez skalnat rob, je težko opisati. Gre za mešanico povsem nagonskega strahu, adrenalina, tresočih kolen, vprašljivega zaupanja v samo vrv in popolnega zaupanja v mirnega inštruktorja. Na prvem spustu me je usmerjal Neven, ki se je res izkazal z veliko mero zbranosti in potrpljenja med mojim nerodnim spuščanjem. Večkrat sem pomislil, kako je sploh mogoče, da je človek tako miren, medtem ko binglja v zraku, vendar sem do konca spusta z njegovo pomočjo in mirnim vodenjem korak po korak tudi sam izgubil večino strahu. Na dnu sem občutil veliko mero ponosa in hitro razumel čare vrvne tehnike in vertikalnih spustov. Brez oklevanja sva se lotila še vzpona, kjer sem ponovno rabil precej usmerjanja glede pravilnega vrstnega reda preprijemanj ter varovanj. Ognjeni (pravzaprav vrvni) krst pač, nimaš kaj.

Khm, bo tole zdržalo?

Med čakanjem na drugi spust smo z Anžetom še malo potrenirali osnovne vozle, ki jih redno uporabljamo pri opremljanju, nato pa sem se ponovno podal v globino po drugi poti pod nadzorom Miča. V drugo mi je šlo že precej bolj tekoče, predvsem pa sem opazil, da nimam več tako napetih mišic od strahu in adrenalina, kot v prvo. To je bilo predvsem opazno po končanju drugega vzpona, saj se mi je zazdelo, da sem porabil pol toliko energije kot prvič. Vmes je Marko že poskrbel za žerjavico in spekel rundo žara, tako da so adrenalin hitro pregnale klobasice. Na tretji in moj zadnji spust me je pospremil Klemen. Šel sem po smeri iz prvega spusta, ki se mi je v tretje zdela že naravnost zabavna, ne pa zastrašujoča kot prvič. Koordinacija je bila že boljša, tehnika tudi. Pri vsakem spustu in vzponu sem dobil nov nabor popravkov in nasvetov, ki sem jih v bodoče upošteval in postajal bolj učinkovit s svojimi premiki. Inštruktorji so bili res odlični in zelo sem jim hvaležen za tako izkušnjo.

Inštruktorji in tečajniki - nekateri na robu, drugi v steni.

Prejemanje navodil za nadaljnje urjenje.

Po koncu tečaja, razopremljanju in pospravljanju opreme smo še malo pokramljali in pokomentirali sveže vtise ob mrzlem in zasluženem pivu. Vedno je fascinantno poslušati še zgodbe starejših in bolj izkušenih jamarjev, saj te že ob poslušanju zasrbijo prsti, da bi šel naslednjič kar zraven v kako akcijo – seveda pa bo treba najprej nabrati še nekaj izkušenj, kondicije in znanja za varno udeležbo. Hvala lepa celotni ekipi za tako lepo izpeljan športni dan, bilo nam je res v užitek. Se vidimo naslednji vikend!