Jamarski tečaj 2025 - nova stopnička globlje

20.4.2025

V soboto, 5. aprila 2025, smo se jamarski tečajniki spet podali na teren – tokrat v brezno Stropnica v Beli krajini. Če smo prejšnjič v breznu pri Mirni Peči še tipali začetniške prijeme, je bil ta obisk že korak naprej – tako v globino, kot v izkušnji.

Stropnica je že pravo brezno, za nas tečajnike. Naši neumorni inštruktorji so brezno predhodno pripravili, opremili smeri in poskrbeli, da smo lahko takoj začeli z vadbo. Bilo je nadelanih več smeri, kar je pomenilo, da nismo le čakali na vrsto, ampak smo res lahko vsi pridno vadili: spuščanje po vrvi, prepenjanje, in potem spet vse navzgor. Vse skupaj je potekalo pod budnim očesom inštruktorjev, ki so – kot vedno – ostajali neverjetno potrpežljivi, umirjeni in spodbudni. V jamah, kakor tudi pri delu z začetniki, je to zelo lepa lastnost. No, tudi sicer.

Tečajnik in inštruktorica - idealen par.

Vzporedno so izkušeni člani vadili bolj zapletene tehnike, mi pa smo vsak s svojim inštruktorjem nabirali samozavest in kilometrino. Čeprav se tečaj šele dobro začenja, sem že začutil, kako se s pomočjo vaj, razlage in vodenja počasi začenja sestavljati širša slika jamarstva. In občutek, ko visiš sredi brezna in veš, da si tja prišel sam (z drugimi) – ni ga čez to.

Stropnica je že pravo brezno.

Ko smo zaključili s tehničnim delom, so nas inštruktorji povabili še na krajši obisk bližnje Vodoravne jame na Židovcu. Seveda smo bili takoj za. Že ob vstopu smo spoznali, kaj pomeni »stisniti se skozi luknjico« – zame kar konkreten psihični izziv. A ravno tu se pokaže razlika, če imaš ob sebi izkušena, mirna jamarska sopotnika, ki te vodita z zrelo, tiho samozavestjo. Po prvi ožini se je odprla majhna dvoranica, nato pa spet nova ozka odprtina. Človek kar težko verjame, kam vse se lahko spraviš – in to prostovoljno!

Zame fizično ni bilo težav, saj mi telesna masa ne predstavlja ovire, mentalno pa je bilo to vsekakor nekaj, kar mi je dvignilo srčni utrip. V jami smo še malo poplezali in raziskovali in v tem raziskovalnem vzdušju kar pozabiš, da bo treba iti tudi ven ... čez tisto isto ozko odprtino. A na koncu smo prišli iz jame nasmejani, blatni in z novo zgodbo v žepu.

Za piko na i je sledila še večerja pri Čaganki – klasični jamarski piknik ob ognju, z žarom in dobro voljo. Mič je poskrbel celo za zelenjavo, kar je v teh krogih že skoraj eksotika. Druženje, smeh, izmenjava vtisov in načrtovanje naslednjih dogodivščin – popoln zaključek dneva.

Šef kuhinje je bil tokrat Darjan.

Nadvse številčna zasedba na zaključku.

V svojem imenu – in verjamem, da tudi v imenu ostalih – lahko rečem, da je bila sobota spet nepozabna. Vsako srečanje nas poveže bolj, vsaka jama nas nauči nekaj novega, vsak inštruktor pa v nas pušča sledi. Zdaj pa že nestrpno (a potrpežljivo!) čakam na naslednji podvig.

Davorin Klobučar