Čaganka (še) ne da!

8.1.2012

S Klemnom sva 11. decembra lani v novoodkritem breznu Čaganke Play again prebila dve ožini in se čez novo stopnjo prebila nižje. Kljub temu, da se je brezno nadaljevalo še kakšnih 13 m, nama je zmanjkalo vrvi in sva akcijo zaključila. S pekočo radovednostjo, in če ne bi bolele mišice, bi dol skočila že naslednji dan. Decembrske obveznosti potem nikakor niso dovolile sestaviti nove ekipe, zato sva se vanj spustila šele 22. decembra lani s Ticotom in vmes še malce razširila ožine, da sva lažje prišla do trenutno najnižje točke. Ki pa še ni 300 m pod vstopno točno. Žal! Brezno se zaključi z meandrom, ki ga bo treba gristi v več akcijah, čeprav ni nemogoč. Delo v njem verjetno ne bo zelo problematično, le na delovišče priti je cela jeba! Pa na sneg bo verjetno potrebno počakati, saj je ta del aktiven in se vsa voda iz Game overja steka prav tja.

Če zunaj sije sonce, je tudi v jamo lepše iti …

V soboto zjutraj, 7. januarja, pa sva se dol spet spustila s Klemnom, da malce pokuriva praznične obloge. Jama je relativno suha, le v Game overju začne malce deževati, a ni hudega. Tokrat se nisva spustila do najnižje točke, temveč sva na dnu Play againa zavila na levo, v fosilni meander, ki je bil verjetno vodonosni meander, dokler si voda ni urezala krajše in hitrejše poti. V fosilnem meandru leži v debelih slojih staro, skoraj suho blato, ponekod debelejše od pol metra in če se ti prilepi za čevelj, z glavo potem butaš ob strop, ker si kar dosti višji. Za ta meander sva se odločila, ker se nama je zdelo, da bi lahko hitreje in lažje pogledala v nadaljevanje (verjetno že z eno akcijo) in morda zaobšla tisti nižji meander, v katerem bo potrebno več truda. Oba namreč tečeta približno v isto smer in zagotovo se nekje nižje tudi srečata. Delo nama je šlo kar lepo od rok in zagotovo bi se prebila v nadaljevanje, če nekdo (v moji garaži) ne bi pozabil popolnoma napolniti hiltijevih baterij. In če nekdo drug ne bi po nesreči prevrnil mivke … Tako nama je zmanjkalo morda en meter, da bi pokukala naprej, kjer se v meandru spet naredi malce širši prostorček in ki neverjetno odmeva, če vanj vržeš kamen. A kolikor sva lahko videla, se meander ne nadaljuje, temveč se spusti. Na sredini tiste dvoranice je namreč na dnu majhna luknja (ki je s kamnom nisva zadela, sva pa potem zalučala prevelikega, ki jo je pokril), kar morda pomeni, da se zadeva nadaljuje v globino. In bo potrebno razbiti strop. Oziroma dno, odvisno pač od tega, kje stojiš …

Daj nam naš vsakdanji kruh in (vsaj) tistih -300 metrov …

Fosilni meander zdaj ni več ozek, prav gosposko je delati v njem …

Kakor koli, Čaganka torej še ni rekla zadnje besede in ker ima naslednjo soboto kar nekaj garačev čas in voljo in ker sva s Klemnom že toliko razširila, da bi skoraj zagotovo zadostovala že ena akcija za pokukanje v nadaljevanje, nas bo morebiti šlo pa tokrat več?

Na akciji sva sodelovala Klemen Mihalič in Damijan Šinigoj.