Mačkić kamen - druga odprava 2012 [3]

15.12.2012

Povabilo, da drugič v tem letu obiščemo Manjačo in Mačkić kamen je naletelo na ugoden odziv. Radovednost in dobre izkušnje iz prejšnjih odprav so povečale zanimanje. Terminsko nenavaden datum ni odvrnil osem članov odprave našega kluba. V petek, 30. novembra 2012 popoldan, smo se pred klubom zbrali Andrej Hudnik, Mihael Rukše, Igor Krevs, Marjan Grah, Andrej Gašperič, Anže Tomšič in Peter Štangelj, osmega člana Jožeta Stoparja pa smo pobrali na domu. Dve vozili (enega je prispeval Peter Štangelj, drugega JZS od Jamarske reševalne službe Slovenije), sta naše člane in opremo peljali preko meja do Banja Luke, kjer se nam je pridružil še Luka Kukrić iz Speleološkog kluba Gremlin.

Zasnežene prepadne stene Mačkić kamna. Foto Mihael Rukše

V temi smo prispeli v Sitnico, kjer nas je pričakal naš gostitelj Vladica Mačkić - sprejeti v njegov topli dom smo se pozdravili in spili nekaj za dobrodošlico. Nadaljevali smo pot proti našemu taboru, ki ga je že pripravil naš gostitelj Vladica, še malo urejanja in že smo se razporedili in odpravili na počitek. Topel sprejem je bil močnejši kot mraz in sneg, ki je zapadel preko dne na Manjači. Mrzlo in megleno jutro ni dopustilo, da se člani, ki so prvič obiskali Mačkić kamen, naužijejo razgleda in pogleda na čudovito pokrajino. To nas ni potrlo, imeli smo načrt, da nadaljujemo delo v Okruglici in v Veliki pečini, zato smo se razdelili v dve raziskovalni ekipi in eno izvidniško. Vladica in Stevo Mačkić sta nam pokazala nove vhode v podzemlje.

Okruglica vedno postreže z novimi lepotami. Foto Željko Rogić

Proti večeru smo se vsi zbrali v bivaku, pridružili so se nam še štirje kolegi jamarji iz Speleološkog društva Ponir. Poln bivak je dihal v prijetnem in prijateljskem vzdušju, ki ga je popestrila še odlična večerja, ki jo je pripravila Zorica Mačkić - tega razkošja smo bili deležni tudi naslednje večere. Seveda ne bi bilo zanimivo, če se ne bi Saša in Pavle Mačkić sukala okoli nas, nas spraševala in se zanimala, kakšne lepote se skrivajo v njihovem domačem kraju. Poln bivak je ustvaril prijetno temperaturo in po pogovorih se je vse nadaljevalo v spanje.

Druženje in bivanje v baznem taboru. Foto Mihael Rukše

Jamski biseri v eni izmed jam. Foto Mihael Rukše

Nedeljsko jutro je segrel ogenj - razdelili smo se v štiri ekipe in se odpravili v znane in nove jame. Ekipe smo sestavili mešano po društvih, da se bolje spoznamo in izmenjamo izkušnje. Ena izmed ekip je obiskala Okruglico, da razširi in pregleda nadaljevanje na najnižji točki. Del ekipe je napeljal trak, ki bo naslednje obiskovalce usmerjal in varoval občutljive dele jame.

Ekipi sta se srečali v jami, da si izmenjajo informacije. Foto Željko Rogić

Nove jame se nahajajo nekoliko stran od Mačkić kamna in smo zaradi snega morali kakšna 2 km pešačiti, da smo se znašli pred novimi vhodi. Najzanimivejša je bila Srnetica, ki z več kot 100 m dolžine in 40 m globine predstavlja lepo brezno, ki pa se žal proti pričakovanjem konča. Pregledali smo še štiri brezna, ki se žal tudi kmalu končajo.

Četica jamarjev koraka do novih jam. Foto Mihael Rukše

Zanimivo in celodnevno raziskovanje se je končalo in ekipe so poročale o delu in novih odkritjih - pričakovanja so bila večja, kot smo uspeli narediti. To vseeno ni pokvarilo dobre volje, saj smo dobili namig od Vladice, da to, kar smo raziskali in videli, ni vse, kajti pričakujejo nas novi vhodi.

Kolegi jamarji iz Banja Luke so nas zapustili, ker so imeli naslednji dan službo. V ponedeljek so sledile nove akcije, saj smo nadaljevali raziskovanje v Veliki Špilji, ki nas počasi pelje proti novemu, trenutno še neznanemu vhodu, ki se nahaja nekje na planoti nad prepadno steno. Jože in Anže sta razširila nadaljevanje in se prebila 10 m višje, žal pa je nadaljevanje zaprla nova ožina, ki čaka naslednjo ekipo, da se prebije višje in morda tudi na površje.

Pred prečenjem in spustom preko sten Mačkić kamna. Foto Mihael Rukše

Andrej na vhodu v Veliko špiljo. Foto Mihael Rukše

Obiskala nas je Svetlana Elez iz turističnega društva, ki je prvič obiskala Veliko pečino in navdušena je spoznavala podzemne lepote, ki so tako blizu in hkrati tako nedostopne. Dočakali smo tudi lep sončen dan, ki je razkril lepote stene in okolice.

V Veliki špilji ne manjka lepot. Foto Mihael Rukše

Velika dvorana in bogato okrasje. Foto Mihael Rukše

Glavno presenečenje ali sladkorček odprave nas je še čakal, kajti nihče ni pričakoval, kar smo videli proti večeru. Vladica nas je peljal do vhodov, ki so v zimskem času dihalniki, iz katerih prihaja para in močan veter. Resnično smo onemeli in ostrmeli nad vhodi, ki so se nizali in iz vseh je pihalo. V enega nas je povleklo nekaj metrov, nadaljevanje je šlo v neznano in vzkliki so odmevali po jami.

Jutro, pospravljanje, lep in jasen dan, čas je minil, pozdravi ter vabilo, da kmalu spet pridemo. Zagotovo in to kmalu.

Skupinska pred odhodom iz Sitnice. Foto Mihael Rukše

Na povabilo Lukata smo pred odhodom domov skupaj nazdravili uspešni odpravi. Foto Mihael Rukše

Da smo lahko potovali in prepeljali vso opremo se zahvaljujemo Jamarski zvezi Slovenije, Jamarski reševalni službi, servisu in prodaji koles Štangelj, ki je dal svoj kombi in se udeležil odprave.

Na odpravi smo sodelovali: Vladimir in Zorica Mačkić in sinova Saša ter Pavle, pop Boško Maksimović, Svetlana Elez, Stevo Mačkić, Luka Kukrić (Speleološki klub Gremlin), Mirko Vidović, Željko Rogić, Joviša Bajić, Nemanja Krivokuća (Speleološko društvo Ponir), Andrej Alojz Hudnik Zaviršek, Andrej Gašperič, Anže Tomšič, Marjan Grah, Igor Krevs, Jože Stopar, Peter Štangelj in Mihael Rukše (Jamarski klub Novo mesto).