Zanimiva zaščita med- in povojnega grobišča na Hrvaškem

15.10.2012

Že desetletja letujem v istem kraju na Hrvaškem, v manjšem kraju nedaleč od Zadra. Ves ta čas sem zbiral različne karte tega območja, od prospektov do specialk. Letos sem na eni od teh kart slučajno opazil oznako za brezno, le nekaj kilometrov stran od moje hiše. Seveda sem brezno želel, le iz radovednosti tudi poiskati. Zapeljal sem se z avtom po makadamskih poteh, ki so speljane skozi gosto in neprehodno primorsko makijo in goščo. Od kakršnega koli iskanja sem zato takoj odnehal, le peljal sem se naprej in razgledal okolico. Precej daleč v gošči sem opazil zidan objekt. Ker me je zanimalo, kakšen je namen objekta sredi gošče, sem poiskal pot do tja. Po videzu objekta sem sodil, da gre za kakšno vodno postajo, črpališče ali kaj podobnega. Le nekaj metrov stran je stal vsaj 3 m visok križ, izdelan iz belega marmorja.

Medsebojni položaj objekta in križa. V ozadju vedute Velebita.

Križ je visok vsaj 3 m.

Najprej sem stopil h križu ter na vencu ob križu prebral sporočilo, ki je nedvomno kazalo, da je križ postavljen v spomin na vojne in povojne žrtve, ki so končale v breznu Golubnjača – takšno naj bi bilo ime brezna. Predvideval sem, da bi moralo biti brezno nekje v bližini. Na manjši čistini okrog križa ga ni bilo, v gošči pa ga nisem bil pripravljen iskati. Pogledal sem še do hiške.

Ob objektu in poškodovanem oknu.

Kovinska vrata so bila zaklenjena. Skozi okno, zaščiteno s kovinsko mrežo, ki je bila na enem mestu poškodovana, sem pokukal v notranjost. Sredi objekta je zijala velika odprtina – vhod v brezno. Torej sem ugotovil namen objekta: zaščititi brezno, ki naj bi bilo povojno grobišče. Po padcu kamna sem ugotovil globino približno 50 m, to je skoraj v nivoju morske gladine.

Pogled v notranjost objekta.

Na spletu sem poskusil poiskati podatke o breznu Golubnjača. Iz nekaj časopisnih člankov sem izvedel, da je pravo ime jame Golubinka, ki se nahaja v nizkem hrastovem gozdu in makiji, nedaleč od Vrsi. Po nepotrjenih podatkih in pričanju nekaterih oseb, so partizani v času druge sv. vojne od 1941. do 1945. leta umorili in odvrgli v jamo med 200 in 300 »nedolžnih« žrtev in hrvaških »domoljubov« iz Vrsi, Nina, Ražanca in drugih bližnjih naselij ter iz taborišč (eno od njih naj bi bilo prav v bližnjih Vrsih), po vojni pa večje število ujetih nemških in italijanskih vojakov.

Komemoraciji su nazočili brojni članovi obitelji žrtava sa šireg vrško-ninskog kraja (podnapis iz Zadarskog lista, julij 2011).

Izvedel sem tudi, da je leta 1970 takratni direktor zadrskega Mesoprometa ukazal, da se v Golubinko deponirajo odpadni materiali iz njihovih klavnic - tako naj bi se prekrili vojni in povojni zločini, ker naj bi v teh pobojih sodeloval tudi tisti direktor. No pustimo pisanje neobjektivnega hrvaškega časopisja (precej desno usmerjeni Zadarski list), mene je bolj zanimalo, če bi našel kakšne podatke o karakteristikah jame. Tako izvem, da so jamo obiskali tudi jamarji, ki so jamo raziskali leta 1991 ali 1992 za potrebe izgradnje vodovoda od Golubinke do Zadra. Za vodovod je bil takrat zajet jamski izvir Špilja pod Gredom, ki leži pod jamo Golubinka. Izvemo, da je jama globoka 45 m, v jami se nahaja sifonsko jezero. V njem se je takrat potapljal Vlado Brkulj, po njegovem mnenju naj bi globina jezera segala tudi do 40 m pod gladino morja. V sporočilu jamarjev se ne navajajo kakšni ostanki iz vojne ali sledovi onesnaževanja. Domneval sem, da je objekt nad vhodom zgrajen za zaščito vodnega vira od onesnaževanja, ne pa kot spominski objekt nad domnevnim grobiščem in je več let starejši od leta 2008 postavljenega križa.

Bolj verodostojne podatke mi je podal hrvaški jamar Mladen Garašić, ki je sodeloval pri prvem pregledu terena leta 1966 ter pri prvem raziskovanju leta 1975. Mladen se je s skupino potapljačev tudi potopil v podzemno jezero, a povezavo s spodaj ležečim jamskim izvirom v jami Špilja pod Gredom, ki leži skoraj ob morski obali, so določili le z barvanjem, ne pa tudi s potapljanjem, ker takrat še niso imeli opreme za daljši potop. Globino jezera so ocenili na 12 do 15 m. Ker so na dnu jame našli podzemno jezero, so takrat predlagali vodovodnem podjetju zajetje vode iz jamskega izvira, vhod v Golobinko pa naj bi zaščititi z zgradbo, a do tega takrat ni prišlo. Ko je v vojni grad Zadar ostal brez oskrbe z vodo, so se spomnili poročil o raziskavah iz leta 1975, zajeli spodaj ležeči izvir v Špilji, vhod v Golobinko pa res zaščitili z manjšo zgradbo. Na moje vprašanje o morebitnih najdbah na dnu brezna je Mladen povedal, da so opazili, da lokalni mesar občasno odmetava ostanke v brezno, kar mu je bilo potem tudi prepovedano. Glede morebitnih človeških ostankov pa je povedal, da o tem takrat ni bil seznanjen, prav tako o tem ni opazil kakršnih koli dokazov.

Borivoj Ladišić