V Viru pri Stični

28.11.2012

Sredi novembra 2012 sem si ogledal izvir Virskega potoka v Viru pri Stični ter posnel nekaj fotografij ter izmeril temperaturo vode (kar mrzla je bila s temperaturo 11,1°C). Izvir je znan po najdbi človeške ribice, ki jo je še v 18. stoletju proučeval in razpošiljal po Evropi zdravnik idrijskih rudarjev Giovanni Antonio Scopoli. Presenetile so me številne račke, gosi in nekaj labodov v potoku, ki meandrira po polju takoj za izvirom. Presenetila me je tudi nezaupljivost in neprijaznost domačina, ki ima domačijo takoj nad izvirom, ki me je vprašal, zakaj fotografiram. Zaradi svetovne znamenitosti, vendar, a še vedno ni bil zadovoljen in je opazoval moje početje vse do odhoda.

Nad izvirom je domačija, kjer redijo male živali.

O izviru sem se pogovarjal z domačinko biologinjo Tatjano Kordiš, ki mi je povedala zgodbo o pomenu izvira, o njegovem trenutnem stanju in o tem, kaj bi bilo treba storiti, da bi izvir postal turistična točka. V ta namen so ustanovili tudi Društvo za ohranjanje naravne in kulturne dediščine Vir, ki pa ni naredilo skoraj nič. Pri izviru je bila prvič leta 2003. Ugotovila je, da je bil levi od obeh izvirov suh, v desnem je bilo vode dovolj. Okolica je bila onesnažena in je smrdelo. V izviru je bil en konec plastične vrtne cevi, drugi konec je vodil navzgor h kletkam za ptiče. Nad izvirom namreč stoji domačija, na kateri gojijo razne okrasne ptiče in zajce, zato so bile ob mojem obisku številne ptice v potoku.

Izvir je na občinski parceli, ki je javno dobro, domačini pa jo uporabljajo že od leta 1973 – najprej za izpust konj in zdaj za rejo malih živali, oboje tik nad izvirom. V ta namen so zemljišče nasuli, saj je bilo prej tam "samo kamenje, grmovje in luknje", in ga tako izravnali. V bregu nad izvirom sta bili dve luknji, ki sta v bistvu odtoka od prvih dveh domačij nad izvirom, voda v izviru pa je bila na videz onesnažena in smrdeča.

Izvedela je tudi, da so pred tem skušali napeljati za potrebe svojih malih živali vodo direktno iz izvira tako, da so vrtali s svoje parcele navpično navzdol proti podzemni vodi. V bistvu so vrtali dve vrtini, eno blizu druge. V eno so napeljali cev, v drugo, ki je pomaknjena bolj proti izviru, pa so vsipavali beton ali kaj že, kar se v vodi strdi. Tako so skušali zabetonirat prehod vodnemu toku, voda pa bi potem šla po cevi iz prve vrtine ven in bi si jo napeljali k malim živalim. Pa jim ni uspelo. V bistvu Tatjana ni izvedela, kaj jim ni uspelo ... Dejstvo je, da je en izvir presahnil. Ni drugega, kot da verjamem, da so presahnitev povzročili domačini ...

Nameraval sem obiskati še nekaj jam, ki so v neposredni bližini. Prva je bila Janežičeva jama, ki se odpira le 100 m stran od izvira in sicer pod steno neposredno za hišo domačije Janežič. A me je neprijazni domačin Silvo Janežič, ki mi niti roko ni želel dati, odslovil z besedami, da je jama zasuta (kar ne drži), da je na privatnem posestvu in ogleda ne dovoli. Zato sem lahko posnel le hišo, za katero je vhod v jamo.

Janežičeva jama se odpira takoj za domačijo.

Naslednja je bila Kuheljeva jama, ki mi jo je pokazala ga. Tatjana. Gre za plitvo brezno, ki je bilo v vseslovenski akciji Očistimo Slovenijo tudi očiščena. Na vhodu je bil že od prej nameščen jašek z železnim pokrovom, ki pa je danes zavarjen, tako da je bil pogled v notranjost nemogoč.