Mačkić kamen v BiH

18.10.2011

Preteklo leto smo organizirali manjšo odpravo v BiH in po vrnitvi sklenili, da se še vrnemo. Minilo je leto in ponovno se je zbrala peščica članov JKNM. Tokrat smo se odpravili na Manjačo, ...

Opremljeni in pripravljeni.

... natančneje na Mačkić kamen, značilne stene, visoke sto in več metrov, ki mogočno stojijo nad izviri, ki so v dolini 400 m nižje. Ogromne stene so meje planote, ki sega v notranjost Manjače na nadmorski višini ok. 850 m. Zanimiv teren so si že v preteklosti ogledovali jamarji Speleološkega društva Gremlin iz Banja Luke.

Na robu stene je prelep razgled.

Na njihovo povabilo smo v petek popoldan (14. oktobra 2011) odšli proti cilju. V Banja Luki nas je pričakal Luka Kukrić, sledila je dobrodošlica v manjšem lokalu. Zmečemo še opremo v prtljažnik in že smo nadaljevali pot. V Stričičih nas je pričakal domačin Vladika Mačkić, dobrodošlica, obvezna rakija, prijeten razgovor in dogovor glede naslednjega dne. Vladika nas je peljal do svoje parcele, na kateri gradi kočo. V tem prostoru smo se nastanili za dva dni, prostor nam je nudil zavetje pred vetrom. Ohladitve so bile občutne in veter je ta občutek še dodatno okrepil.

Vhod v brezno

Težko pričakovanje nas je (poleg lovcev) postavilo zgodaj na noge. Pobratim našega gostitelja nam je pokazal vhod v brezno, o katerem se pripoveduje, da je globoko in na dnu katerega je ogromno jezero. Radovednost nas je pripeljala v BiH in to jutro nas bo popeljala v notranjost prelepega podzemlja. Po pripravah opreme in pregledu le-te sem začel s spustom. Vanj so že v preteklosti naredili nekaj poskusov spuščanja, vendar še nihče ni dosegel dna vhodnega brezna. Na začetku je brezno manjše širine, ki se z globino širi do vstopa v veliko dvorano. Strop dvorane je na višini 35 m velikega prostora, ne pusti karbidki, da bi osvetlila robove. Spustim se v temo in na dnu me pričaka čisto dno in bogato kapniško okrasje.

Kopa v obliki velike kučme.

Vhodna dvorana ponosno razkazuje svojo lepoto.

Žal velikega jezera ni, so pa ostale ponvice, ki so nastale ob večjem pretakanju vode po jami. V brezno smo vstopili v dopoldanskih urah, nadaljevali smo s pregledovanjem prelepe dvorane in kmalu smo našli prehod, ki je povezoval naslednjo dvorano, ki je bila po kapniškem okrasju še bogatejša kot prva. Tudi v dimenzijah jo je prekašala in tudi tu smo našli več nadaljevanj, ki peljejo v neznano.

Prehod v drugo dvorano

Kapniki tekmujejo v lepoti in razkošju.

Tektonsko zrcalo krasijo zavese.

Čas nas je priganjal in naloge, ki smo jih imeli (meritve in razopremljanje), so nas odvrnile od nadaljevanja raziskovanja.  Jama nam še ni pokazala vsega, vendar nas je že sedaj  izredno prevzela. Zadovoljni smo postopoma zapuščali jamo in beležili metre, ki smo jih kot prvopristopniki prehodili. Meritve so pokazale, da je dolžina trenutno izmerjenega poligona 248 m, višinska razlika je 102 m, horizontalna dolžina 147 m.

Luka v jamarskem raju.

Andrej se vzpenja v vhodnem breznu.

Ob deseti uri zvečer smo vsi polni navdušenja in adrenalina splezali iz jame. Odšli smo proti taboru, tam nas je že težko pričakoval Vili, ki ga je skrbelo, kje smo se zadrževali toliko časa.

Vili v pričakovanju.

Nedelja: naslednji cilj je bila Špilja, katere vhod se odpira ob vznožju sten. Raziskali so jo že v preteklosti in je v isti smeri, kot novo raziskano brezno.  V mislih smo že videli povezavo. Žal so bile to samo želje, ki so tokrat ostale neuresničene. Na koncu nekaj sto metrov dolgega in velikega rova je ogromen podor, ki preprečuje nadaljevanje. Morda drugič več sreče.

Miha, Luka, Jože in Andrej po prihodu iz jame Mačkić kamen 1.

Med povratkom smo za prehod meje rabili dve krepki uri, zato smo domov prispeli zelo pozno - v zgodnjih jutranjih urah - prijetno utrujeni zaspali in sanjali o prelepi jami, ki se nam je delno razkrila in nas vabi, da jo ponovno obiščemo.

K uspešni odpravi so prispevali in pomagali Jože Tomšič, naša vrla gospodarja Andrej in Uroš, Adria Mobil, Zoran Dujaković in Vladika Mačkić. V imenu udeležencev se jim za opravljeno delo lepo zahvaljujem.

Na mini odpravi z maxi učinkom smo sodelovali Jože Stopar, Viktor Stopar, Andrej Jaklič, Mihael Rukše in Luka Kukrić (Speleološko društvo Gremlin iz BanjaLuke).

Besedilo in fotografije: Mihael Rukše