Potep po Šmarjeških Toplicah

1.3.2011

Za lokalni časopis Razgledi, ki ga izdaja Občina Šmarješke Toplice, pripravljam že tretje nadaljevanje prispevka o jamah v tej občini. Povezava: http://www.smarjeske-toplice.si/Razgledi/ (september in december 2010). Zato sem se v ponedeljek, 28.02.2011, odpravil na foto safari ter naredil nekaj še manjkajočih fotografij. Nad robom Obrha v vasi Gornje Šmarješke Toplice sta bili dve brezni, ki sta danes nedostopni. V petdesetih letih so tam zgradili šolo. Pri kopanju greznice ob šoli se je udrlo, pokazal se je vhod v brezno. Leta 1955 so brezno obiskali ljubljanski jamarji in ga poimenovali Jama pod greznico, k. š. 1465. Ugotovili so, da je brezno globoko 13 metrov. Baje je bilo brezno prvotno globoko 40 metrov, a so ga zasuli z materialom pri izkopu za šolo. Baje so v brezno nasuli 150 m³ kamna in zemlje. Brezno je bilo zelo »priročno« za greznico, odpadne vode iz nove šole so speljali kar v brezno, na vhod pa so zgradili betonski jašek. V delu že desetletja preseljene šole je danes stanovanje, tako da je brezno-greznica še vedno v »funkciji« in se nedvomno odceja v 100 metrov nižje ležeči izvir V dul, kjer izvira potok Toplica.

Brezno se odpira pod levim betonskim jaškom greznice.

Istočasno so ljubljanski jamarji obiskali sosednje brezno, Jamo v kleti, k. š. 1466, ki je ležalo le nekaj deset metrov stran od šole. V kleti domačije Prešeren se je pri izkopu odprlo brezno, ki je imelo kar tri ozke vhode. Dva vhoda so zadelali, le eden je bil odprt, a preozek. V brezno se torej niso mogli spustiti, domačin pa je povedal, da je bilo globoko 16 metrov. Hiše, ki je stala na tem mestu ni več. Na njenih temeljih stoji danes nova hiša. Tudi klet je bila prenovljena, le da so tla ostala v isti višini. Tako je bil tudi nezadelani vhod še vedno v betonskih tleh. Domačin je na vhod naredil majhen jašek, v njem pa pustil dve cevi, ki sta vodila v brezno. Tako je bilo leta 1999, ko sem vhod tudi fotografiral. No, danes so naredili nove tlake in vhoda ni več.

Domačin Franc Barbo me je peljal kakih 600 m v gozdu nad Gornjimi Toplicami do Zgoneče jame, k. š. 1467. Že leta 1955 so jo registrirali isti jamarji ter ugotovili, da gre za golo, z mahom obraslo odprtino, ki se v notranjosti razširi, globina je skromna, le 6 metrov. Seveda so bile koordinate zgrešene za 250 m, tako da je pomoč domačina zelo prav prišla.

Domačin Franc Barbo pred vhodom v Zgonečo jamo.

Brezno je bilo včasih globlje, tako zatrjujejo domačini. Po vojni naj bi v brezno zmetali nekaj streliva. Z vrha se vidi dno, ki ga prekriva listje ter »lep« in precej prerjavel kovinski sod, ki se je zagozdil sredi brezna.

Pogled v notranjost Zgoneče jame in na zagozdeni kovinski sod.

Pot sem nadaljeval ob potoku Toplica do ostankov gradu Štrlek. Grad predstavlja nekakšno posebnost med slovenskimi gradovi, saj je nekakšna srednjeveška „črna gradnja“. Verjetno še pred izgradnjo klevevškega gradu, sta ga na zemlji freisinškega škofa brez njegovega dovoljenja zgradila viteza brata Friderik in Rudolf s Slepška pri Mokronogu. Zgrajen je bil v prvi polovici 13. stoletja, prvič se omenja leta 1247 kot Stralek. Grad je kasneje nekajkrat spremenil lastnika, konec 15. stoletja so ga opustili, danes stoji le še ena stena.

Grad Štrlek - ostanki črne gradnje iz 13. stoletja.

Potep sem končal ob jezercu v parku Term, ki ga napaja izvir tople vode, v njem pa zaradi tega že več let uspeva pri nas zelo redka rastlina – indijski lotos. To je trajnica tropskega in subtropskega podnebja. Cveti od junija do avgusta. Ta rod lotosov je v terciarju rasel po vsem svetu, danes pa so naravna nahajališča indijskega lotosa le še v nekaterih predelih Azije in Avstralije. Do sedaj je veljalo, da indijski lotos na prostem pri nas ne prestane zime, torej je ta v Šmarjeških Toplicah, ki daje zavetje številnim želvam in ribicam, še toliko večja posebnost in zanimivost. Nasad je vzgojil inženir Miha Ogorevc, znani krajinar, ki je leta 1992 dobil lotosove korenike iz botaničnega vrta v nemškem mestu Köln. Pozimi je gladina vode jezerca pusta, ker listi in stebelca odmrejo, poleti pa je gosto prekrita z velikimi povoščenimi listi, nad gladimo pa se pogosto dviga več sto nežno rožnatih rastlin. V jezeru s toplo vodo domujejo številne ribice ter želva Rdečevratka, ki ima domovino v osrednjem delu ZDA. Prepoznamo jo po značilni rdeči progi za očesom. Zraste do 30 cm, dočaka več deset let. Hrani se z živalsko hrano, je plenilec in mrhovinar. V naravi preživi zimo otrpla v blatu, v stalno toplem bajerju je aktivna celo leto. V Sloveniji jo je sicer dovoljeno prodajati, vendar hkrati prepovedano spuščati v naravo, ker kot alohtona živalska vrsta izpodriva domačo (avtohtono) želvo Sklednico.