Žal smo bili prekratki le za pičlega pol metra (ali po domače povedano za širino ramen in bokov) za dosego novih dimenzij, novega prostranstva v jami vseh dolenjskih jam.

Po treh letih, odkar je bila dosežena za dolenjske razmere magična meja 244 m globine, je le-ta sedaj na resni preizkušnji, da se ji ta laskavi naslov odvzame in podeli ... kateri drugi kot isti lastnici. Razlika je le v tem, da bo dosežena na popolnoma drugem koncu jame - v Klepčevem nadaljevanju. Tam, kjer se je v zadnjih letih tudi največ delalo in je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo izbrani ekipi uspelo prebiti naprej.

V nedeljo, 21. avgusta je bila ena izmed teh ekip zelo blizu temu težko pričakovanemu dosežku. Po 13 urah (vstop prvega člana in izstop zadnjega) dobesednega garanja v nemogočih razmerah smo že zrli novim globinam naproti. Nekaj od številnih kamenčkov, vrženih v prvič ugledane prostore je bržkone preseglo rekordno znamko. Nam je proti koncu preprosto zmanjkalo moči, energije in nenazadnje časa, da bi postavili 'piko na i'. S pozitivnimi občutki smo akcijo zaključili in se osvobodili ozkih, mrzlih sten, ki jih samo pogledaš, pa te že zmrazi in strese do kosti.

Pred vstopom v jamo.

En sam mantr.

Povratek v poznih urah.

Jes!

Noč, ko smo prišli ven je bila jasna, topla in presenetljivo tiha v objemu mogočnih gozdov. Le veverice so nekaj ropotale.

Nov rekord smo naskakovali Damijan Šinigoj, Anže Tomšič, Davor Kacin ter Srečko Vidic.