Primskovo in zgodba o jamskih kačah

30.3.2011

Primskovo je podeželje več vasi - celotno območje zajema 19 vasi in zaselkov. Svet je hribovit, pobočja so razčlenjena s številnimi potoki in hudourniškimi grapami, geološka zgradba pa zelo pestra, ker tukaj alpsko predgorje prehaja v dolenjski kras. Izmed vasi na Primskovem velja omeniti Gradišče, Sevno, Mihelco, Staro goro in Mišji dol. Slednji ni dobil ime po miših (nedaleč stran je vas z imenom Mačji dol, kjer je znana jama Zijalka), temveč po menihih iz stiškega samostana, ki so v vasi v prvi pol. 17. stoletja postavili cerkev sv. Lucije in v kateri so leta 2005 s pomočjo države obnovili verjetno najstarejše orgle na Slovenskem (pa tudi v Evropi sodijo med ene najstarejših).

Sredi Primskovega se dviga Primskova gora. Na stožčastem vetrovnem vrhu 592 m visoke Primskove gore leži vas Gradišče, kjer so ostanki obrambnega tabora iz časa turških vpadov (po ustnem izročilu je bil tabor nepremagljiv). Sredi tabora stojijo tri cerkve. S Primskove gore je čudovit razgled po Sloveniji, zato slovi kot dolenjski razglednik, saj se od tu vidi velik del Dolenjske, Notranjske in proti severozahodu vse do Julijcev, zato je dobro obiskana izletniška točka. V lepih dneh, nedavno je bil takšen, se vidi tudi Triglav.

Pogled z vrha Primskove gore. Desno so Kamniške Alpe, levo pa Julijske z očakom Triglavom.

In za konec ne pozabimo še na vas Primskovo, po katerem je celotno območje dobilo ime. Skriva se v dolini na jugozahodni strani Primskove gore in jo predstavlja le nekaj hiš. Očitno je v preteklosti prebivalstvo šlo navkreber, proti Gradišču. Skozi Primskovo vodi stara cesta, za katero menijo, da je speljana še po rimskih kamnih. Do vrha Primskove gore vodi zelo strm klanec. Pri rekonstrukciji in razširitvi ceste se je odprlo lepo zasigano brezno, ki sem ga obiskal in izmeril že leta 1996. Vhod v brezno je zaščiten z mrežo.

Vhod v Brezno na Primskovem leži ob robu ceste.

Kras na Primskovem štejemo v osameli kras. Tu poznamo 4 jame: Jama na Poljanah (tudi Zgornja Jurčkova jama), Spodnja Jurčkova jama, že omenjeno brezno ob cesti ter Jama razočaranj. Prav slednja je ena od »izgubljenih jam«. Po ustnih informacijah domačinov, naj bi se v pobočju Primskove gore nahajala v skalovju še ena manjša jama. Prav tista »izgubljena« jama ter tista v skalovju je bil povod, da sem v nedeljo, 20. marca 2011, ponovno obiskal deželo Primskovo.

Jama razočaranj je bila registrirana v 60-tih letih prejšnjega stoletja, ležala naj bi v strmem pobočju nasproti vasi Primskovo in Primskove gore. Vhod naj bi se odpiral v strmi hudourniški grapi, a teh grap je vsaj 20, ki si sledijo na 50-100 metrov narazen. Že v 90-tih letih sem jamo iskal, takrat sem poskusil tudi pri ljubljanskih udeležencih takratne akcije, a se akterji zadeve ne spomnijo več. Domačin Zadražnik iz vasi Primskovo, ki ima hišo s pogledom na vse te grape zatrjuje, da teren zelo dobro pozna, tu pa naj ne bi bilo nobene jame. Po nekaterih skromnih podatkih iz zapisnika ter po skici bi lahko sklepal, da gre za Jamo na Poljanah, ki pa je dobra dva kilometra stran. Da bi toliko "kiksnili" v koordinatah? Kaže, da bo treba preplezati vseh 20 grap! Ter vse preveriti.

Domačin mi je opisal približno lokacijo jame v skalovju. Pripomnil je, da je bil pri jami le enkrat kot otrok … V potoku, ki teče po dolini, naj bi namreč lovili ribe ter se pred čuvajem skrili v pečini pred jamo. Tam pa naj bi mrgolelo kač, zato so urno popihali nazaj v dolino, k jami se zaradi kač ni nikoli več vrnil. Čeprav se mi je zgodba o kačah zdela nekoliko pretirana, sem si vseeno dopovedoval, da kač najbrž še ni na planem, kajti pomlad nastopi šele jutri. In obenem dopovedoval, da kač v jamah sploh ni. Kakor koli, po zelo strmem pobočju, z naklonom od 45-60° sem plezal kakih 100 metrov nad cesto in potokom v dolini. Iskal sem skalovje in med enim od teh res našel vhod v jamo. Podolgovata odprtina, v najvišjem delu visoka le 30 centimetrov, pripelje v do 1 meter visok rov.

Nizek vhod v jamo v skalovju, se odpira pod nekaj metrov visoko previsno steno.

Jama je najbrž domovanje kune, čutil se je značilen vonj, ki mi je sledil v celi jami. Na koncu vhodnega rova je manjša kamrica, rov se dvigne, zoži in nadaljuje, a brez širjenja ne bo šlo. Tu so na stenah sledovi, ki kažejo, da je jama fosilni vodni rov.

Rov v nadaljevanju se preveč zoži, brez širjenja ne bo šlo naprej.

In ravno, ko sem se pripravljal, da se v kamrici obrnem in se odplazim proti vhodu, jo zagledam! KAČO namreč! Za trenutek sem otrpnil, se postavil v obrambni položaj, adrenalin je tekel v potokih … Potem sem pa le malo bolj pogledal. Pa ni bila kača, le korenina nemarna!