Mala Strašca se nadaljuje

7.2.2011

V nedeljo, 6. februarja 2011, smo se Drago, Tom in Boro odpravili na Vrh borštov nad Luknjo z namenom, da se spustimo v Malo Strašco ter ugotovimo, zakaj iz jame močno piha. Pred vhodom smo tokrat ugotovili, da prepiha iz jame ni. Temperatura pred vhodom in v breznu je bila enaka (10 °C), zato se je cirkulacija zraka ustavila.

Boro in Drago ob vhodu v Malo Strašco. Toma opazimo v desnem spodnjem vogalu slike.

Spustili smo se na dno vhodne stopnje ter na globini 17 metrov opazili nadaljevanje. Sledil je spust na dno nove stopnje, ki je v globini 38 metrov. Na dnu se brezno razširi na dobrih 6 metrov. Brezno je le na posameznih mestih zasigano, drugod so skale čiste in zlizane. Zato nas je presenetila gruča lepih kristalov kalcita na steni na dnu.

Gruča lepih kristalov kalcita na dnu brezna.

Tom se je malo nad dnom spustil v vzporedno brezno ter v globini 40 metrov obstal ob ožini, ki jo bo treba razširiti. Stene v drugi stopnji in na dnu so sprane, korozijsko razžrte, opazili smo tudi številne skalne žlebove, kar kaže na občasno pronicajočo vodo. Dogovorili smo se, da se kmalu lotimo širjenja ožine, ki nas je ustavila na poti do podzemne Temenice.

Po končani akciji smo ob vhodu zakurili taborski ogenj ter spekli nekaj klobas.

Prijeten konec akcije ob tabornem ognju.

Ker nam delo ni šlo od rok, smo poklicali Šinija, ki je strokovnjak na tem področju. Takoj po klicu se nam je pridružil v spremstvu svojih otrok. Tako smo v dobri družbi, ob ognju prijazno poklepetali, o jamah seveda, do poznih večernih ur.

Akciji se je pridružil tudi Šini z otroki.

V temi smo se spustili do avtomobilov v dolini. Boro je prišel prvi, ker pa je po klobasah pritisnila žeja, je skoraj otrpnil ter v takem stanju počakal na ostale udeležence, ki so edini imeli kozarce. Ker se je potem vse dobro končalo, se je akcija zaključila v lokalni gostilni ob kavi in dogovoru o nadaljnjih akcijah.

Boro v hibernaciji.

Borivoj Ladišić

Dodatek 21.2.2011

Drugi napad na Malo Strašco se je zgodil pred dvema tednoma, ko smo Tom, Andrej, Drago in Boro širili nadaljevanje na dnu. Brezno smo poglobili in podaljšali za nekaj metrov, a se na tej strani jama brezupno konča. Poskusili smo s širjenjem na vzporednem koncu, a nas je nestabilen podor prepričal, da smo tudi tu odnehali. Po vrnitvi sta Tom in Andrej opremila prečnico do okna, ki vodi v vzporedno brezno. Medtem sva Drago in Boro zakurila ogenj ter pripravila vse za dobro malico z žara.

V nedeljo, 20. februarja 2011, pa smo organizirali tretji napad na omenjeno jamo. Andrej in Anže sta najprej razširila okno, da sta se lahko prerinila naprej. Spustila sta se v 7 m globoko brezno, ki se konča z nekaj metrov dolgo ožino v dnu. Tu smo za enkrat končali raziskovanje Male Strašce.

Andrej ob vhodu v Malo Strašco.

Medtem, ko sta se Andrej in Anže matrala v Strašci, sva se Boštjan in Boro odpravila do sosednje jame Puhoglavke ter jo raziskala in izmerila. Spustila sva se 8 m do dna dvorane, kjer je nekaj nadaljevanj. Stene v dvorani so lepo zasigane, na tleh pa leži nekaj velikanskih blokov. Prav pod temi bloki je še nižje ležeča dvorana. Globina jame je 14 m, dolžina pa 30 m.