Špranjca na Lahinji

29.6.2011

Začetek zgodbe o jami, o kateri bo tekla beseda v nadaljevanju, datira že daleč nazaj. Mislim, da se je pisalo leto 2006, ko mi je starejši možak iz Semiča omenil, da ve za brezno, iz katerega vseskozi piha in je baje tudi precej globoko. Po kratkem pregovarjanju sva se odločila, da greva zadevo pogledat. A na cilju je sledilo razočaranje. O jami ne duha ne sluha. Očitno so jo zasipali, ko se je širila cesta, kajti na tem mestu je nekoč (po pričevanju mojega vodiča) potekala ozka vlaka in tik nad njo vhod v brezno. V tistem trenutku nisem vedel, kdo je bil bolj razočaran – jaz ali on. Dejstvo je, da sva bila po malem kar oba.

A misel o globoki jami mi ni dala miru. Še istega leta pozimi sem si mesto, kjer naj bi se nahajal vhod, še enkrat natančno ogledal. Že od daleč sem opazil zaplato kopnega snega, kar je potrdilo domnevo o obstoju jame pod površjem. Pravo presenečenje je šele sledilo: ko sem približal roko majhni špranji, je iz nje silovito pihalo. To je to!, sem si rekel in zadovoljen zapustil območje Lahinje, ki leži nekje na polovici med vasjo Rodine in nekdanjo kočevarsko vasjo Sredgora. Že sama konfiguracija terena je takšna, da daje upanje na odkritje nečesa velikega. Vhod se namreč  odpira na skoraj najnižji točki globoke doline, ki bi jo lahko primerjali z ogromno posodo, ali še bolje povedano: z ogromnim lijakom, ki ima na dnu pač funkcijo prepustnosti oz. odvajanja vode, katere spomladi, ko se topi sneg, tu nedvomno ne manjka.

Začetek ene izmed številnih akcij.

Minila so štiri leta in lansko leto smo se vendarle odločili odpreti oz. odkopati brežino, ki je zapirala vhod v notranjost. Delo na akcijah je bilo naporno in nestabilna brežina je nenehno grozila, da se bo utrgala in ponovno zasipala že opravljen posel. V nekem trenutku smo celo razmišljali, da bi zavrtali in zabetonirali nekakšne podporne stebre, ki bi v primeru zdrsa zadržali grozečo gmoto zemlje in kamenja. Občutek, ko se spustiš v ozko špranjo, ki ti komaj omogoča normalno dihanje, nad teboj pa nekaj ton materiala, ni ravno prijeten.

Ko mišice odpovedo.

V nedeljo, 26. junija 2011, pa se nam je končno izšlo in po nekajmesečnem trudu smo se uspeli prebiti skozi trdovraten vhodni del v notranjost. Brezno se po nekaj utesnjujočih metrih  razširi in je na dnu 18 m globokega vhodnega dela že precej prostorno.

Gremo dalje.

Velika dvorana se nekoliko spušča in nadaljuje z ozkimi, od vode močno spranimi pasažami, v katerih ne manjka ostrih skalnih nožev, na katerih za šalo pretrgaš kombinezon, če si pa nekoliko bolj neroden, pa še kaj več. Zanimivo je, da se že v globini 20 m pojavi voda, tej pa sledi enakomeren prepih. Ne enemu ne drugemu ni težko slediti. V celoti gledano brezno precej spominja na Kaninske luknje. Trenutno nas je nekoliko globlje (po preboju skozi na videz dokaj nestabilen podor) zaustavila skala, kateri je nekako uspelo prikotaliti se iz bog si ga vedi kje in delno zapreti prehod v nižje dele. Nadaljnje raziskave sledijo.

Švicali in se potili  Davor Kacin, Gregor Brulc in Srečko Vidic.