Na Kočevsko

24.1.2011

V nedeljo, 16.01.2011, smo se dogovorili za prvo raziskovalno akcijo na Kočevsko v letošnjem letu. Prvi postanek je bil v Kočevju, kje smo se v domači pekarni oskrbeli s toplimi žemljicami ter bili počaščeni z neprijaznimi pogledi lokalne policistke. Andrej je namreč, sicer po mojih navodilih, parkiral kar na pločniku pred pekarno, a "tako se ne dela!", nas je poučila policistka ter se pri tem vseskozi držala za pendrek. Za vsak slučaj! Ko smo prišli v gozd in do prvega brezna, je posijalo sonce in kar se mraza tiče, je že kar po pomladi dišalo, čeprav je še januar. Za dokaz je Tom pokazal prvo trobentico letos, Andrej pa v vhodni steni brezna opazil metuljčka citrončka (Gonepteryx rhamni). To je srednje velik dnevni metulj, ki je dokaj pogost na gozdnem in grmovnatem svetu. Velja za enega najbolj dolgo živečih metuljev. Medtem ko prezimi večina metuljev kot buba, se citronček obesi na vejo kot metulj. Z nastopom mrzlih jesenskih noči se citrončki zarijejo pod odpadlo listje, razpoke, luknjice, tam otrpnejo in preživijo zimski mraz. Ponovno postanejo aktivni zgodaj spomladi. Verjetno je bilo prvo, kar je zagledal prav Andrejev obraz, zato je ponovno otrpnil. Kakorkoli že, Andrej je nedaleč stran od citrončka opremil vhodno stopnjo mogočnega brezna.

Andrej v vhodni stopnji brezna Trije križi 4.

Spustili smo se na dno 23 m globokega brezna z delovnim imenom Trije Križi 4. Na dnu se brezno razširi v dve lepo zasigani dvorani, tako da smo namerili kar 50 m poligona.

Lepo zasigani prostori na dnu brezna.

Vloge smo si razdelili tako, da je Tom raziskoval, jaz meril, Andrej pa neutrudno fotografiral ter se kar naprej ukvarjal z raziskovanjem živalskega sveta. Tako je opazil precej nenavadnega jamskega prebivalca z dolžino slaba 2 cm. Na kolegiju pri živalci nismo uspeli uskladiti mnenja, ali gre za nekakšno pijavko, mladiča kakšnega polža lazarja ali pa kar za novo jamsko živalco x, zato smo jo po najditelju poimenoval Iksius gasperici.

Gre mogoče za novo živalsko vrsto?

Sledil je ogled sosednje jame Trije križi 3, ki sem jo raziskal enkrat lani. Skozi ozek vhod smo se spustili 5 m na dno lepo zasiganega prostora. Jamo smo pregledali, a ker nismo našli nobenih novih živalic, smo se hitro napotili ven.

Ozek vhod v lepo zasigano jamo Trije križi 3.

Nato smo se z avtom peljali malo v krogu, pa ne zato, ker sem zgrešil na križišču, le udeležencem sem želel pokazati vse lepote kočevskih gozdov. Po obilni malici smo uspešno prišli do naslednjega brezna, ki sem ga poimenoval Pevske gorice 3. Gre za lepo in mogočno vodnjakasto brezno z globino 20 metrov. Pred kratkim so ga gozdarji tudi ogradili.

Vhod v Pevske gorice 3 so gozdarji pred kratkim ogradili.

Po vrnitvi skozi Kočevje smo ponovno naleteli na že omenjeno policistko, ki je s kolegom čakala v zasedi ob cesti. Zato je Andrej dodobra zabrenzal, da se je iz gum kar kadilo, ter s primerno hitrostjo odpeljali mimo. Smo se mislili tudi ustaviti in še malo poklepetati, a ker nas je čakala še ena jama, smo odhiteli naprej. Smo se namreč na hitro odločil, da bi šli malo pogledat še na drugo stran Kočevja v Željnske jame. Smo bili kar vesel, da smo se odpravil, saj so bile še vedno zakapane z ledenimi kapniki. Andrej je pokazal, da je še nekaj (razen ledu) v teh jamah. Na enem mestu je bilo pod steno precej predihano in je kar močno pihalo iz podornega kamenja. Predlagal je, da bi se mogoče kdaj odločili malo kopati in pogledati, če se še kam pride. Jaz pa sem napravil nekaj fotk še zadnjih ledenih sveč, ki so preživele januarsko odjugo, potem je bilo akcije na Kočevsko konec.