Pečenevka - hvalnica norosti

16.11.2009

Če bi me kdo v nedeljo vprašal: "Kva dogaja?", bi mu kot iz topa ustrelil: "Velik'!"

Osmerec brez krmarja se je namreč na martinovo nedeljo, 15. novembra 2009, odpravil k belokranjski kraljični Pečenevki eno fotko naredit. Akcijo smo pripravili na hitro, čeprav spodaj podpisani o eni posebni fotki sanjam vse od takrat, ko sem prvič našel (in drugič iskal - takrat še brez GPS-a) eno sanjsko razpoko v apnencu, v kateri se meter na dnu vertikale ustavi pri številki 50. Hudniku sem napisal: 2 uri postavitev žičnice in fotkanja, ostalo (malica, pijača, pospravljanje) še dve uri, smo lahko ob enih že v gostilni. Ja, bi bili, če ne bi ...

Ker je treba do jame, ki jo je pol na slovenski in pol na hrvaški strani, nekaj kilometrov voziti po Balkanu, sem najprej na Policijo v Metliko spisek nesel in je bilo v 20 minutah vse zrihtano - celo Hrvate v Ozalj so obvestili. Ko sva s Hudnikom uletela do jame, so bili ostali že na spidu, kar razmetavalo jih je od adrenalina, kajti v neposredni bližini je bila vulva gigantea balcanica ... No, dejmo si najprej jamski načrt ogledat, da bomo vedeli, o čem se pogovarjamo! Sicer pa je ponorni slap pred leti že fotografiral Andrej Hudoklin, v letošnjem aprilu pa je to uspelo še Frenku in Tomu - spomin si lahko osvežite v njuni novički tukaj.

Sedem palčkov pred akcijo. Sneguljčice še ni ... Fotka: Marko.

Delo smo si razdelili hitreje kot v službi:
- tehničarja Hudnik in Gašperič sta zrihtala žičnico na obeh straneh,
- Franc je kakšno vejico z motorko odstranil,
- Tom ga je vseskozi pred globino "vahtal",
- Tomi je pritrdišče pred Hrvati čuval,
- Anže se je nekaj po štrikih vlačil,
- Gregor je vse dogajanje na video trak spravil in
- Marko sem se še največ okrog kavča sukal.

Priprava za vlačenje kavča nazaj v Slovenijo.

Ne dam, ne dam, svojga kavča ne dam, ... Fotka: A. Hudnik.

In smo šli. Štirje modeli proti k. o. ženskim rodilom v 50 m globoko luknjo, jaz pa leže na kavču iz Balkana preko Schengenske meje nazaj proti rodni domovini. Sem bil hladen kot špricar in v nosila skoraj vakumsko pakiran kot salama. Sem počakal, da so modeli prišli na dno (šalabajzerji so moral vmes celo štrik štukat ;-( ), potem sem stisnil tistih 30 fotk iz ptičje perspektive in zaradi mene bi že lahko šli na klobaso in kozarček martinovega ...

Ko zmija: ležiš i ideš ... i fotkaš! Fotka: A. Hudnik.

I believe I can fly ... Fotka: A.Gašperič.

... če se ne bi oni modeli tam dol odločili, da jim vagina ne zadošča in so se namenili vse do maternice priti ... So mimogrede ocenili, da je spodaj še vsaj 200 m neregistriranih rovov, ki jih na jamskem načrtu še ni bilo mogoče zaznati. Te beštije so bile potem eno uro noter, smo jim pa zato za kazen skoraj celotno Hudnikovo čokolado požrli.

Oni tam dol na riti sedijo in počivajo, mi tam gor smo se pa s sendviči in čokolado basal.

Veselica pa je od tu dalje šele dobila svoj zagon. Smo že hoteli žičnico podret, pa je Gašperič pogruntal, da bi še kdo od ta spodnjih na hitro čez mejo skočil ... No, prvi je bil žal na vrsti Tomi, ker so se nanovo rojeni šalabajzerji tačas s sendviči basal. Kako je revež smrtne barve menjal in se za vsak listek grabil, da mu ne bi bilo treba nad breznom bingljat ...

Fantje, ne prehitr, pa čimprej nazaj, ker je to tu mač, ker jest sm še frišn ... Fotka: Marko

Drugi se je do rodne grude prigrebel Andrej, ki je takšnih bedarij pač že vajen.

Pri Andreju je rutina lahko že dolgočasna. Fotka: Marko.

Pravijo, da bi moral vsak od nas odraslih v svoji notranjosti nekaj otroka ostat, da bi nekaj otroka v nas moralo vseskozi živet, da je temu otroku v nas treba pustiti, da se razživi. Če to drži, potem je Franci še ves v plenicah. Se je pripel na štrik in kar ni hotel dol. V Slovenijo, na Hrvaško, pa spet čez, pa nazaj, pa do domače grude, pa v naročje lijepi naši, pa ... Mater, mu je Hudnik zagrozu, da bo z motorko štrik prežagal, pol se je pa prec nehal po štriku gor in dol trajbat.

Ampak nasmejan je pa Franci bil, vseskozi usta do ušes. Pa da tole ni otrok? Fotka: Marko.

Pazi to: je letel čez brezno kot metek! Sem takoj pomislil, kaj pa če je na Hrvaško trebušne pline švercal ...

Leteči Franc ...

No, Gašperič je medtem pristal še na eno fotografovo muho - spustil se je po eni strani brezna, jaz pa s pomočjo Anžeta po drugi. Že ko sem ležal na kavču nad breznom, sem opazil kakšnih 30 cm široko poličko sredi brezna, na kateri se bi morda dalo stati ter narediti fotko Andreja na vzporedni steni. En čas je šlo, dokler sem bil z glavo v steno obrnjen. Ko pa sem steni hrbet pokazal ter k očesom dvokilsko fotografsko beštijo dvignil, me je pa naprej prevagalo in sem se že na dnu videl. Nč bat, sem bil k sreči na štrik privezan, a kaj, ko srce za to navezo ni vedelo ... Mater, je šel pulz v trenutku na 150 ... Samo še slap bi moral prihrumeti, pa bi kar tam umrl od strahu!

Stenca je pa taprava, vam rečem! Fotka: Marko.

Mi je tam dol postalo jasno, zakaj je Hudnik (še ko sem zgoraj nad breznom visel) Gregorju skoz težil: Dej snemaj, svet še ni videl, kako se Nikonova kamera raztrešči! Pa še nekaj je čudno: precej nižje sem bil, kot prej Tomi, ampak sem bil ziher bolj usran kot on prej na štriku. Čudno?!?

Smo potem še kaj malega nujnega postoril, en dva tri vso opremo v prasice zmetal in že smo bili pri avtih, ki smo jih ob prihodu za vsak slučaj rikverc navkreber parkiral, da smo bili vsaj 10 m na slovenski strani. Čez pot je bila spet Hrvaška, pa smo tam še njihovo Sneguljčico, pardon, čuvarko Schengenske meje, obiskali. Nam je dala eno kislico za pit, jebemti, smo bili prec tako dobre volje, da smo šli pol še k Badovincu na Suhor grla splaknit. Pa še to naj bo na svetovnem spletu zapisano, da sem enkrat za spremembo jest plačal. Ni kej fantje, na vsakih 13 let tut jest v denarnico sežem.

Sneguljčica (v Tomijevem objemu) in sem palčkov. Fotkal je osel, ki je tudi pravljično bitje.

Mostove bodoče Evrope smo vzpostavljali:
Andrej Gašperič, Franci Zupančič, Jože Tomšič, Gregor Tomšič (čepijo) ter Anže Tomšič, Tomi Malenšek s čukunbako Sneguljčico in Andrej Hudnik (stojijo).

Marko Pršina

PS
Brez heca: fantje, hvala za celodnevno prisrčno in sproščeno nedeljo.

PS2
Ste že pogruntali, da smo ob fotkanju imeli še krasno usposabljanje reševalne tehnike?

PS3
- Po kaj smo že šli v Pečenevko?
- Eno fotko naredit!
- Pa smo jo?
- Smo!!!

 

Dodatek 29.11.2009

Rezultat Gregorjevega celodnevnega prizadevanja z video kamero si je mogoče ogledati na spodnjem video zapisu.

 

Novice

16.12.2009

Jama besnih krav

4.9.2009

Drekpumparji

14.8.2009

Kanin 09

25.7.2009

Lobanja X [2]

14.7.2009

Gobarske akcije

23.4.2009

Lobanja X

23.2.2009

Občni zbor

Arhiv po letih

› 2022

› 2021

› 2020

› 2019

› 2018

› 2017

› 2016

› 2015

› 2014

› 2013

› 2012

› 2011

› 2010

› 2008