Pihalnik ali Prhalnik?

10.12.2009

Ja, je že tako, da normalni jamarji v jamo hodijo, ko so dobri pogoji, bumbarji pa takrat, ko dežuje, kakor je deževalo v torek. In je potem zanimivo spuščat se v globino, ko po tebi ves čas voda prši. Še posebno, ko sem delal pritrdišča, so bila vedno tam, kjer je bil slap najmočnejši. Mokri smo bli itak takoj, skupaj z mojim telefonom (ja, sto metrov pod zemljo seveda lovi in lahko kdo pokliče) in z mojim vozniškim dovoljenjem (ker nikoli ne veš, kje te kdo lahko legitimira, ne?!). V levi škorenj mi je takoj priteklo par litrov vode, sem že mislil, da sem jih zamenjal s Klemijevimi, ki jih je imel obute Robert, a je tudi on cvilil, kar pomeni, da so spustili tudi moji. Le da so se moji obrabili in nisem brcal žerjavice z gumijastimi škornji, kakor moj prijateljček …

Ampak, kakor koli, bumbarji vsaj gremo v jame, naše stare bajte JKNM pa so zasedale in samo čakajo, kdaj bodo pikniki in silvestrovanja in kar je še tega in je dobro, da nas je vsaj še nekaj mladih, ki gremo kdaj pa kdaj pogledat, če so jame še tam, ne?!

Kovačija iz prve svetovne vojne, razen če je bil Franci kaj vmes dol ...

Pod antičnimi klini pa seveda uporaben fiks, samo najti ga je potrebno!

Smo prišli na dno umazani kot prasci, ampak je bilo kar adrenalinsko, človek mora sprobat vse, ne?! Potem smo krenili še v podorni rov, ki je dokaj ozek (čeprav je na načrtu videti višji), kar je ponagajalo predvsem Robertu, ki se je uprl nadaljnji eksploataciji. Najprej sem bil slabe volje, ker sem mislil, da se mu mudi domov, kjer ga čaka huda bejba, a je zatrdil, da se mu ne, da bo sestanek preložil. Jasno, kaj pa drugega! Smo brkljali in se plazili okoli in počasi zaključili, vzpon je bil vsaj zame, ki sem razopremljal, še bolj zanimiv. Saj na koncu se mi je že žvižgalo, ko sem stal pod slapom in pospravljal vrv, ker bolj moker, kot sem bil, pač nisem mogel biti. In smo nekako prišli do sredine jame, kjer sem na glavo dobil ogromen kamen s kakšnih dvajset metrov višje. Še dobro, da imamo jamarji čelado in še dobro, da sem že toliko časa jamar, da nisem buljil gor, ko je Suki zavpil, da pada! Je pa kurčev kurčev občutek, ko bingljaš ko upokojenčev kembeljček, ves nemočen in čakaš, kdaj te bo zadelo in kam te bo zadelo! Ko je skala priletela v sprednji del čelade malo nad lučko, sem se usral, priznam. Me je zabilo vstran, sem dobro čutil. A na srečo je po steni tekla hladna voda, da sem se lahko shladil in umiril … Potem sem se pa nekaj časa sekiral, kaj bo gospodar rekel, če bo čelada opraskana, a sem se spomnil, da jo lahko zamenjam s Klemnovo in je bila težava rešena …

Kakor koli, prilezli smo ven in v obcestnem kanalu, po katerem je drla deževnica, oprali vso opremo. Carsko, res. Predvsem bodo veseli moji sosedje, ki jim ne bo spet dva kubika rumene ilovice nasralo pred njihovo hišo …

Pranje opreme ob izhodu iz jame je redek luksuz ...

Kot pravi jamarji smo imeli v avtu tudi za preoblečt vse in za preobut in smo se hitro ogreli. No, potem je prišel pa svizec in z rokicami zavil čokoladico. Itak da nismo imeli ničesar in itak da smo bili povsem mokri. Ampak, saj smo dedci, ne?! Domov prišedši smo še Sukijev avto na kable vžgali, ker je pustil vse štiri žmigavce prižgane ves čas! Ja, sosedje so verjetno mislili, da je kakšen nov zakon, da če prideš nekomu na obisk, pustiš vse štiri žmigavce, kaj pa vem. Je pa zanimivo, koliko ljudi se pelje mimo moje hiše in koliko sms-ov sva s Sukijem dobila, da mu blinkajo zadeve!

Nekoliko mokro-jamskega vzdušja je razvidno tudi iz (glede razsvetlave) skromnega videa.

V Pihalniku je voda prhala na Roberta Kruha (ki komaj čaka, da se včlani v najboljši jamarski klub!), Jerneja Šulca in Damijana Šinigoja (ki se je končno umil tudi za ušesi …).

Damijan Šinigoj