Brezno pod košenico

7.10.2009

Dišalo je po novi stotici. Pa vendar ... Le streljaj stran od naše jame vseh jam – Čaganke – sva z Gregorjem kakšen mesec dni nazaj na robu plitve vrtače odkrila drobceno polšno. Kaj polšno ... mišnico! Vhod sprva ni presegal niti velikosti jajca. Ko sva odmaknila nekaj kamenja, se je vhod povečal na velikost lubenice. Toda kamenje, ki se je ob odpiranju valilo v globino, je razvnemalo najino domišljijo in ob povratku domov sva že fantazirala o tem, kje bomo imeli tabor, kje bo kuhinja, kje bo najin šotor ... Glede na zadnja odkritja je bilo nekako samoumevno, da imamo zopet opravka z eno "tagloboko" zadevo.

Začetek akcije.

Vhod v Brezno pod košenico.

Prvič sva se v novo jamo spustila teden dni nazaj, kjer nama je na dnu vhodnega brezna, nekje na globini 30 m zmanjkalo vrvi. V nedeljo, četrtega oktobra,  pa smo se številčno okrepljeni in "oboroženi" zopet podali v "napad". S seboj smo vzeli okoli 100 m nove vrvi, prepričani, da bo dovolj ... pa je bilo komaj! Jernej je bil zadolžen za opremljanje, jaz za meritve, ostali pomalem za eno in drugo. Na točki, kjer sva nazadnje obstala z Gregorjem, smo nadaljevali z prodiranjem v neznano. Na globini 40 m nas je za kratek čas ustavila ožina, ki pa je kmalu popustila pod udarci 2 kg macole. Delovali smo kot homogena ekipa. Ko se je utrudil prvi, ga je nadomestil drugi, ko se je upehal slednji, ga je zamenjal tretji itd ... Že ko smo lupali po ožini, je bilo kristalno jasno, da se za njo odpira velikanski prostor. In nismo se zmotili. Trideset metrov čistega šusa, ne da bi se enkrat samkrat dotaknil stene ali bilo česa podobnega. Prostor pa tako ogromen, da se je komaj sploh videlo, kje so njegove meje. Primerjava z pajkom, ki se spušča po nitki, je bila to pot čisto na mestu. Dosegli smo dno.

Proti dnu vhodne vertikale.

Okno - prehod v vzporedno brezno.

Nervozno prestopicanje levo in desno v upanju, da se bo spet nekje pokazala tema. In se je!  "Brezno se nadaljuje!" so bile prve besede, ki sem jih izustil in že sem smuknil v globino. A žal je bilo veselje prekratko. Pet-metrski stopnji je sledil vodoraven del, na koncu tega pa meander. In to kakšen meander ... Za dlan širok in še enkrat toliko visok. Da te kap! Toliko napora, toliko znoja, toliko pričakovanja ... potem pa tole? Človek v takih trenutkih kar ne ve kaj bi. Ali bi zajokal, ali preklel vse živo, ali pa preprosto kar sklenil jamarsko kariero. No pa ni bilo nič od tega, le skupno fotografiranje in nekaj snemalnih kadrov.

Na dnu.

Pri povratku navzgor smo mrzlično iskali možna vzporedna brezna, ki jih je bilo kar nekaj, a kaj, ko so vsa vodila v glavno brezno. Zadovoljni, pa vendar z določeno mero grenkega priokusa, smo ob štirih popoldne le prijamarili iz jame.

Sodelujoči: Gregor Brulc, Jernej Tramte, Klemen Mihalič in Srečko Vidic.