Srečanje slovenskih jamarjev

9.9.2009

Končno je prišla spet ena jamarska fešta, da smo imeli nekateri izgovor, da lahko za en dan pobegnemo z doma. Že nekaj časa se je za 4. in 5. september na jamarski listi oglaševalo srečanje slovenskih jamarjev v Kostanjevici na Krki. Tamkajšnji klub je namreč obeleževal 40 let delovanja, poleg tega pa je bilo to še praznovanje 120 letnice JZS, 50 let Jamarske reševalne službe in 50 let od izida prve številke Naših jam. Skratka zdelo se je, da bo to fešta stoletja.

Nekateri smo že v zgodnjih dopoldanskih urah prispeli v Kostanjevico na Krki, kjer se je že zbirala jamarska smetana z vseh koncev Slovenije. Vmes je bil še kakšen avtobus turistov, ki pa so si prišli pogledat samo lepote jame in jih fešta ni kaj dosti zanimala. Med zadnjimi so se, kot je že v navadi, pripeljali seveda s "službenim" avtom še najvišji predstavniki jamarske smetane.

Pozdravili smo se z znanci in jamarskimi kolegi, opravili nekaj formalnosti okoli prijav, si nabavili nekaj majic za spomin ter zagotovili bloke za prehrano. V glavnem na travniku pred jamarskim domom je bilo vse pripravljeno. Presenečalo nas je le to, da je bilo glede na dokaj številno slovensko jamarsko populacijo in praznovanje toliko jubilejev dokaj malo prisotnih.

Staroste slovenske jamarije.

Kot najzvestejša podanika sva se s Frenkom na priporočilo predsednice (ker se je tudi sama), prijavila za tekmo v hitrostnem plezanju. Ostali člani pa so obljubili, da bodo glasno navijali. V moški konkurenci nas je bilo prijavljenih šest tekmovalcev v ženski pa le dve. Do začetka štarta je bilo še toliko časa, da smo se lahko opremili in predvsem psihično pripravili za izredno težko tekmo. Prva sta se v dir po vrvi podala Frenk in njegov konkurent iz KJK. Začela sta silovito in tudi živčno. Frenk je počasi pridobival prednost in do vrha suvereno prišel prvi. Konec merjenja časa je bilo, ko je pomahal z na vrhu zataknjeno zastavico. Naslednja dirkača sva bila jaz in drugi član KJK, mislim da se je pisal Čuk. Jaz sem ubral zmernejšo taktiko, saj je bilo do vrha daleč in se je brez veze zaletovati, potem pa na koncu skoraj dušo spustiti, pa EMŠO že malo teži z leti ... Sicer ne zgledam, ampak sem bil najstarejši tekmovalec. Z enakomernim tempom sem do vrha prišel precej pred sotekmovalcem, vendar za nekaj sekund počasneje od Frenka. Sledila sta še mladca iz Prebolda. Kdo od njiju je bil hitrejši pa je odločil foto finiš. Razlika je bila le nekaj desetink.

V boj za nagrado za ...

Na razgledni točki.

Pri dekletih je bila konkurenca manjša, vendar pa toliko bolj ostra. Tanja in Mojca sta se dobro borili in se nekaj časa menjavali v vodstvu, na koncu pa je Mojca prišla na cilj nekaj pred Tanjo. Sicer je bila prijava na tekmovanje odprta vse do enih popoldne, vendar se (vsaj tako predvidevam) zaradi naju s Frenkom ni nihče več okorajžil, da bi naju izzval. Končni rezultat je bil: Frenk prvi, jez drugi, tretji in četrti mislim da jamarja iz Prebolda ter peta in šesta domačina iz KJK. Po tekmi je sledilo druženje in debate o tem in onem, ter priprave na druge aktivnosti.

Najbrhkejši tekmovalki, zaenkrat še kolegici.

Moška ekipa plezalcev.

V glavnem nam ni nič manjkalo, za družbo, jedačo in pijačo smo se pobrigali. Ogledali smo si nekaj izbranih slik z jamarskih reševanj in vaj. Najodmevnejše je prispeval kdo drug kot naš član Tomaž Bukovec, z do sedaj najtežjega reševanja pri nas (iz leta 1992 v Breznu pod Črnelsko špico). Ogledali smo si tudi fotografije z odprave KJK na Novo Zelandijo.

Po kosilu je sledila slavnostna seja. Po slavnostnem govoru predsednika KJK Andreja Unetiča, so sledili še predsednik JZS Jordana Guština, urednik Naših jam, ter predstavnik ministrstva za obrambo. Sledile so čestitke prisotnih predstavnikov društev. Kot prva je ob prazniku čestitala jubilantom naša Tanja. Ob koncu seje je posebno priznanje in zahvalo za 40 letno delovanje v klubu dobil (za moje pojme eden najboljših kostanjeviških jamarjev) Iztok Bizjak. Bil je namreč eden redkih, ki se je iskreno veselil z nami, ko smo v letih 1996 in 1997 člani JKNM opravili niz odkritij in povezav v Kostanjeviški jami ter s tem jamo podaljšali za več kot kilometer.

Dobitnik priznanja KJK Iztok Bizjak.

Dobitnik priznanja KJK Iztok Bizjak

Po slovesnosti, je sledil ogled turističnega dela jame in prikaz reševalnih tehnik v steni poleg Bizjakove jame. Prikazan je bil manever protiteže, s katere so ponesrečenca prepeli na žičnico in z žičnice spustili na tla. Pričakovati je bilo, da bodo prikaz izvedli elitni reševalci, pa jim je čast reševal JK Krka s svojimi člani. Žalosto je bilo dejstvo, da si od vse reševalne službe lahko reševalce preštel na prste ene roke. Med njimi pa ni bilo vodje službe. Kdo je že praznoval 50. obletnico delovanja?!

Frenk in domačin sta opravila še zadnji vzpon po vrvi za publiko. Za povrh sta tokrat s seboj vzela pivo in na vrhu tudi nazdravila. Sledile so priprave še na zadnjo igro -- vlečenje vrvi. Prijavilo se je šest ekip. Ena izmed njih smo bili tudi mi - od petih članov je bil edino Tom še kolikor toliko primeren za ta šport. Kot prvi smo se udarili z domačini. Nas 10 ne bi bilo dovolj za pet takih hrustov. Dvakrat so nas potegnili kot za šalo. Naslednji naš nasprotnik so bili Savinjčani, ki po postavah niso dosti zaostajali za domačini. Tudi ti so nas dvakrat brez večjih muk potegnili prek črte. V teh 10 minutah, sem podplate gojzarjev bolj obrabil, kot cel teden na Kaninu.

Dajmo fantje, saj so samo še enkrat težji od nas.

Po zadnji borbi je sledilo zopet druženje in pogostitev ter predstavitve jamarskih dosežkov. Kot prva je bila na vrsti Čaganka z Markom Pršino in Srečkom Vidicem. Sledila sta filma o odpravi KJK na Novo Zelandijo ter odpravi več jamarskih društev v Črno Goro. Potem pa sta sledila še filma Cinkov križ in Kanin 2009 našega Klemna Mihaliča. Glede na odziv publike, sta najbolj zažgala. Še posebej film o odpravi na Kanin s Šinijem v glavni vlogi. Sledile so še predstavitve Roberta Reharja iz Ajdovščine o delih za postavitev jamarskega bivaka na Kaninskih podih, predstavitev v besedi in sliki o odpravi KJK na Novo Zelandijo in predstavitev meritev Pološke jame Kraških leopardov.

Prišel je čas slovesa, seveda z obljubo, da se čim prej spet vidimo, če ne prej, ko pridemo skupaj. Za zaključek naj povem še to, da so se domačini zelo potrudili z organizacijo in izvedbo prireditve. Vodstvo JZS in JRS pa se lahko zamisli nad tako bledo obeležitvijo svojih jubilejev.

Feštali smo Frenk Zupančič, Tone Zupančič, Urša Štangelj, Jože Tomšič, Gregor Tomšič, Miha Rukše, Tanja Rukše, Jože Stopar, Ana Stopar, Srečko Vidic z družino, Jernej Tramte s psičko Živo, Marko Pršina in Andrej Gašperič.

Novice

16.12.2009

Jama besnih krav

4.9.2009

Drekpumparji

14.8.2009

Kanin 09

25.7.2009

Lobanja X [2]

14.7.2009

Gobarske akcije

23.4.2009

Lobanja X

23.2.2009

Občni zbor

Arhiv po letih

› 2022

› 2021

› 2020

› 2019

› 2018

› 2017

› 2016

› 2015

› 2014

› 2013

› 2012

› 2011

› 2010

› 2008