Do dna Pihalnika

16.7.2009

Pred časom sva s Klemnom iskala brezno Pihalnik nad Podturnom in ga nisva in nisva našla in sva se razburjala nad zemljevidom, ki je imel vhod v jamo vrisano kar na cesti, midva pa sva zadevo seveda iskala po gozdu. Ko sva že skoraj obupala, sva vhod, jasno, našla na cesti. In sva bila nad tem tako navdušena, da sem spisal novičko (še dobro, da nisem odšel v Ameriko, ker bi mi potem nekdo moral povedati, da jo je odkril že Kolumb!), v kateri sem malce potožil, kako težko je bilo zadevo najti, kar je (upravičeno) vznejevoljilo našega Borivoja. Ki je vse o tej jami čudovito napisal na naši strani, a kaj to pomaga, ko ignoranti ne čitamo …

Kakor koli, takrat v jamo nisva šla, ker se je Klemen bal, da naju bo kdo povozil, vmes pa je zbral toliko poguma, da sva se v nedeljo vanjo le ojunačila vstopiti. Na pot sva se napotila relativno zgodaj, še bolj zgodaj pa bi se, če človek ne bi zaspal. A pustimo detajle, ob enajstih dopoldne sva že navezala vrv na pritrdišče in se spustila v notranjost. Ne vem, zakaj sem bil tako presenečen nad velikostjo jame in zasiganostjo, ker sem pogledal načrt, a sem ga pogledal takrat, ko se vanjo nisva spustila, za tokratno akcijo pa sem ga pozabil natisniti (in seveda tudi pogledati še enkrat!) … Dol sva hodila počasi, ker sva pogledala v vsak stranski rov in luknjico, pa varovanja sva tudi zelo previdno delala, ker so bili noter samo stari klini in sva vsako pritrdišče res iz previdnosti večkratno zavarovala, a se je vsakič že po pol metra spusta zaslišala Klemnova kletvica, ko je zagledal povsem soliden in dokaj mlad vijak. Naj povem, da bi lahko porabila vseh deset ploščic, a sva samo dve, a s tem se človek lahko hvali le, dokler je pripravnik. Upam, da ne bova več dolgo in da se nama bo zato tudi pogled kaj bolj izostril!

Jamarji pripravniki pritrdišča iščemo tudi s kurjimi očesi, ko jih ne najdemo, se znajdemo po svoje …

Pred kratkim sva 110 metrski štrik prerezala na pol, ker je to bolj praktično, ampak bolj sva se spuščala v globino, bolj je bila prazna torba. No, saj to je bilo za pričakovati, seveda, saj popolnoma retardirana kljub vsemu nisva, a kaj, ko mi je na koncu do dna zmanjkalo natančno pol metra! Lahko bi se spustil na dno, jasno, a bi se vrv seveda sprostila in je potem ne bi več dosegel. Zaklical sem Klemnu, da mi manjka pol metra in je prišel pogledati, ker sem bil na vrvi tudi sam (zadnji spust ni vertikalen in sem lahko stal), je on z lahkoto dosegel dno, se odpel in za kakšne pol ure odšel še malo "raziskovat". Jaz pa sem bil koristen kot utež …

Ko se je vrnil, je prav po prijateljsko ponudil, da lahko zdaj pa on služi za utež vrvi, a sem ga zavrnil, se bova raje naslednjič vrnila z dodatno vrvjo ali pa pritrdišča delala na fiksih, ki so malo nižje od starih klinov in ne bo potrebno toliko komplicirati in bo dolžina ravno pravšnja. Ne vem.

Gor je šlo lepo in počasi, sva še malce brkljala sproti, jama je res fascinantna in razvejana. Našla sva tudi zelo staro petrolejko (in oba hkrati pomislila na našega Borivoja, za kar se mu na tem mestu seveda oba iskreno opravičujeva!) ter nekaj parov ženskih škornjev, ki pa nama niso dali nobenih asociacij …

V jame so očitno hodili še pred karbidkami …

Po dobrih treh urah in pol sva se že nastavljala soncu, kruleča trebuha pa sta spomnila, da bo treba domov, med hudi ženo in mamico, ki sva jim obljubila, da bova najkasneje za kosilo doma. In je bilo potem kosilo servirano hladno, s sladico iz jezičnega pudinga …