Miklavž v Čaganki

7.12.2009

Obetala se je lepa Miklavževa nedelja in ker doma ni nič prinesel, sva se s Frenkom dogovorila, da greva pogledat v podzemlje (konkretneje v Čaganko), če naju tam čaka kakšno darilo. Pa naju je res čakalo! Pot do jame je bila sicer precej meglena, a bliže ko sva bila jami, bolj se je vse bistrilo. Pozdravil naju je tudi sneg, ki je obležal v skritih kotanjah in osojah Poljanske gore. Na poti do jame sva našla še en precej dihajoč vdor, ki pa bo prišel na vrsto v prihodnosti. Spust v jamo je vsaj v prvih dveh stopnjah zaradi precej blatne  in nasploh "čudne" vrvi potekal bolj počasi.

V prvem jezercu je bilo le kake pol metra vode, se pravi, da je tudi niže naj ne bi bilo preveč. V 70 metrci je bilo slišat že močnejši curek a se ga nisva ustrašila. V Klepčevem nadaljevanju, pa je že bolj pralo, a še vedno nekje v mejah normale (že precej na robu meje). Jaz sem si pomagal s "pelerino" iz polivinila, ki se je izkazala za pametno potezo. Še kar srečno sva prišla mimo vsega pršenja in ožin do zadnjega prehoda. Tu pa je večji problem kot pršenje predstavljal potoček. Če sva hotela čez, sva se morala vanj uleči, zato sem iz rokava potegnil še zadnjega jokerja. Pontonski most (beri pelerino) sem položil na tla tako, da je voda tekla pod njim in srečno sem brez večjega namakanja prišel čez. Frenk ni imel te sreče, saj se mu je izmaknila in se je precej namočil …

Na mestu, kjer je končala prejšnja skupina, sva se lotila širjenja. Kljub "odvečni" vodi nama je kar šlo od rok, vendar sva se kljub pripomočkom navzela precej vlage in mraz naju je začel vse bolj tipati. Za ta zadnjo ti šumi majhen slapič, stojiš na nekaj kamnih v jezercu in loviš ravnotežje, ležiš oz. sediš nad "Grubarjevim kanalom", ki je speljan iz jezerca v ožino ... Skratka kamor pogledaš, sama voda. Siga pa, ko ene dvakrat stopiš nanjo postane zdrizasta kot zelo vlažna malta.

Ni nama uspelo, ne zaradi volje, ampak predvsem zaradi nemogočih pogojev. Pospravila sva opremo in Klepčevo nadaljevanje za seboj razopremila. Škoda bi bilo, da bi se oprema na vlagi uničevala, saj se pogoji do prve velike suše gotovo ne bodo izboljšali - kar pa ne kaže, da bo to kaj kmalu. Skratka, tudi tukaj je bil Miklavž bolj skromen. Razen vlage, ki je ni manjkalo in "neuspeha" nama ni nič drugega prinesel. Sva pa na koncu vseeno bila zadovoljna, da sva nekako "zaključila" eno poglavje v Čaganki.

Pipi ...

... in Melkijad (foto Pipi).

Po jami rila in žlapcala: Frenk Zupančič (Pipi) in Andrej Gašperič (Melkijad).

Novice

16.12.2009

Jama besnih krav

4.9.2009

Drekpumparji

14.8.2009

Kanin 09

25.7.2009

Lobanja X [2]

14.7.2009

Gobarske akcije

23.4.2009

Lobanja X

23.2.2009

Občni zbor

Arhiv po letih

› 2022

› 2021

› 2020

› 2019

› 2018

› 2017

› 2016

› 2015

› 2014

› 2013

› 2012

› 2011

› 2010

› 2008