Iz klubskega arhiva: Brezno Cinkov križ [1]

18.6.2009

Reportaža

GLOBLJE NI BIL V NOVEM MESTU ŠE NIHČE

»Aloooo!«

»Jaaaa! Kaj jeeee?«

»Na dnu seeem! Pridi doool!«

»Okeeeej!«

Trzljaji vrvi, ki je napeta poleg mene, so seže zdavnaj umirili. To pomeni, da se je Tomaž že izpel iz vrvi, se razgledal po dvorani ter poiskal primerno zavetišče pred morebitnim padajočim kamenjem, sigo ali blatom, ki bi ga jaz lahko sprožil. Zategnem si plezalni pas, pregledam, ali so vponke pravilno zavite, povečam dotok vode v karbidovko, da se medla lučka na čeladi nenadoma poveča v soliden plamenček, ki oddaja dovolj svetlobe, da se brez strahu začnem prerivati skozi razpoko, ki sem jo pred tem eno uro širil, kajti odkrili smo nadaljevanje - ozko špranjo, skozi katero je bilo čutiti močan prepih. Razpoko smo širili, dokler ni bila primerna za spust v neznane globine Kočevskega roga. Ko se na popkovini rutinsko vpenjam na nosilno vrv, začutim v mišicah nekakšno negotovost. Končno sem le na robu 90-metrskega brezna, v katerem ni bil še nihče in ki nam zopet ponuja tisto, za kar nas pravzaprav vleče v podzemlje: odkriti nekaj novega, neznanega ter videti še tisti košček sveta izza prvega vogala. Ponuja nam priložnost, da snamemo drobno tančico, ki zakriva košček obraza matere Zemlje.

Luč je dobra, blata ni preveč, zato je vrv čista, desonder dobro deluje. V sunkih se odrivam od stene ter drvim v globino. Vsak odriv pomeni, da sem 4 metre globlje. Tako hudičevo čudovit je občutek, ko praktično lebdiš v zraku, pripet si le na 10-milimetrsko vrv, ki je v dvorani večjih dimenzij videti kot drobna pajkova nit. In ta pajkova nit nam pomeni življenje. Edina vez s soncem je. Zato jo toliko bolj varujemo, kajti ena sama je.

Na vmesnem pritrdišču sem. Občutek zanesljivosti se mi je že razlil v vsako mišico telesa. Opravim rutinske poteze: vpnem se v pritrdiščno vponko, vpnem ročno zavoro na vrv, na kateri visim, izpnem desonder ter ga vpnem na vrv pod pritrdiščem, ki zopet teče v neznano. Dna še ne vidim. Ja, Tomaž pred mano je tukaj našel zanimivo rešitev za vmesno pritrdišče. Zvezal je nekaj »gurten«, da je znižal pritrdiščno vponko ter s tem omogočil vrvi, da visi v popolni navpičnici. S tem se vrv v nobeni točki ne dotika stene. Tako je v veliki meri zmanjšana verjetnost, da bi se vrv drgnila ob ostre skale ter se poškodovala. S poškodbo bi bila nosilnost vrvi seveda manjša, kar je ob morebitnem padcu v globino lahko odločilno. Pa še nekaj: vrhunske vrvi so tudi drage.

Že vidim lučko na dnu. Ta lučka vnese toplino v srce, čudovit občutek, da nisi sam, da je tu še nekdo, ki želi podobno, kateremu se misli gibljejo v isti smeri.

Še čez tole melišče, kjer se je potrebno še enkrat prepeti, še kakšnih 20 metrov skozi zrak in na dnu sem. Po najini oceni okoli 200 metrov od vhoda v brezno. In kaj sedaj na dnu?

Tomaž me je počakal, da bi nadaljevala skupaj. Dvoranica na dnu je široka 3x4 metre, v enem kotu je luža, kar pomeni, da ob vrnitvi ne bo problem za vodo. Okoli naju so visoke stene, le eno okno se odpira v steni. Poleg okna je na dnu še razpoka. Najprej se odločiva za razpoko. Suha je. Zemlja na dnu, ki jo je voda dolga stoletja spirala na dno, je zelo zbita. Voda si je za svojo večno potovanje v smeri središča Zemlje očitno izbrala drugo pot.

Prijatelju žari obraz. Navdušenja ne skriva.

»Malecki, v vodoravnem delu sva. Naprej gre! Madona, če prideva v Toplicah ven?«

Molčim. Preveč napet sem. Plaziva se po plitvem rovu, ki ima zelo dobro lastnost, namreč to, da je suh.

Hudiča! Neee! Rov se konča. Blato, ki se je stoletja stekalo v ta požiralnik, ga je postopoma popolnoma zamašilo. Voda si je poiskala drugo pot v globine, rov pa se je sčasoma posušil. No, v tem delu brezna nadaljevanja ne bo. Nekaj upanja na uspeh nama daje še okno. Vrneva se torej v glavno dvoranico ter poskušava drugje. Na vsej steni ni primernega mesta za pritrdišče vrvi, zato si uredim stojišče ter varujem Tomaža, ki prosto prodira skoz okno po suhi, poševni razpoki, ki je oblita s sigo. Ustavi se pred previsom. Še vedno ne najde primernega pritrdišča, zato pač tvega ter nadaljuje spust.

»Ej, kaže, da sem na dnu razpoke. Nadaljevanja ni videti!«

S KARBIDOM BO ŠLO NA TESNO

Uh, kako sovražim te besede: na dnu sem; nadaljevanja ni videti; prepiha ni; konec je, naprej ne gre ter podobne. Ker hočem biti na najnižji točki brezna tudi sam, se spustim do Tomaža. Res je. Pogleda levo in desno nista navdušujoča. Le en kamin proti koncu razpoke nama še daje upanje. Že se začenjam vzpenjati, pa kmalu trezno premislim: kline in kladivo sva pustila više, »gurten« nama je zmanjkalo, vrvi za varovanje tudi nimava. Bolje, da ne izzivam. Za danes nam je narava dovolj široko odprla mošnjo, v kateri so njene skrivnosti. V vsakem primeru bo potrebno ponovno v jamo. Treba jo bo izmeriti, narisati ter pregledati vsak njen kotiček zaradi morebitnega nadaljevanja.

Vzpneva se nazaj do luže ter se začneva pripravljati za vzpon. Kakšne 4 ure smo že na delu v tej temi pri temperaturi okoli 8° C. Luč mi komaj še gori. Verjetno mi v karbidovki zmanjkuje vode. Na srečo za vodo ni problem, saj je luža dovolj globoka. Očistim še notranjost karbidke ter izločim ostanke izgorelega karbida. Madona, s karbidom bo šlo pa na tesno! Dvomim, če ga bo dovolj do vrha.

Tomaž se strinja, da prvi začnem vzpon, čeprav sem kot drugi prišel na dno. Mu bom morda pomagal, da bo laže prišel skozi gornjo ožino. Pregledam, ali so pripomočki za vzpon na svojem mestu, zategnem pas, vpnem nožno ter prsno prižemo ter vklopim »avtomat za vzpenjanje«. Tako pravimo ritmičnemu dvigovanju obeh rok, s katerima po vrvi dvigujemo prižemo, jo obremenimo ter se s pomočjo obeh nog, ki ju imamo v stopni zanki, dvignemo. Dvigajoče telo hkrati dvigne tudi prsno prižemo, ki je pripeta na^ prsih. Prižeme imajo lastnost, da vpete na vrvi lahko potiskamo le v eno smer, v nasprotno pa ni mogoče, ker aluminijasti zobci zgrabijo vrv, ter ji s tem preprečijo, da bi drsela skozi. Na ta način si vpet s plezalnim pasom in prižemama na vrv, po kateri se postopoma dvigneš. Dvigneš eno prižemo, obremeniš mišice, dvigneš spet drugo prižemo in že si 30 — 40 cm više. In tako naprej, vse do vrha. Vmesno prepenjanje mi ne dela preglavic, zaupam svojim rokam ter dokaj hitro premagam 90 metrsko steno. Še skozi razpoko na vrhu te vertikale se moram stlačiti, pa bo šlo. Ob tem mi je zelo dobrodošla Ivanova pomoč, ki je tačas vseskozi potrpežljivo čakal, če bo komu od naju potrebna pomoč. Ves zasopel ter preznojen zavpijem v razpoko proti dnu:

»Tomaaaaaž. Prostooo!«

»Okeeeej! Vzpenjam seeee!« nedoločeno odmeva od skal, vendar kljub temu vem, da je Tomaž razumel moj klic.

S tem da sem priplezal v majhno dvoranico na globini 125 metrov, sem dal dovoljenje Ivanu, da se lahko vzpne stopnjo nad mano, ter hkrati Tomažu, ki je ostal na dnu, da se lahko vzpne do mene, ker na vrvi lahko visi le en jamar. Takšno tehniko pri vzpenjanju imenujemo štafetna tehnika.

Ivan je bil že pripravljen za vzpon do naslednje stopnje, kjer je še vedno Robert. Ostal je namreč v vhodni vertikali, da bi nudil pomoč ob vračanju skozi zahtevno štirimetrsko razpoko. Sladkal sem se s čokolado, ki mi jo je prihranil Ivan, ter lovil sapo. Ivan je na stropu dvoranice, 10 metrov nad mano, bentil, sopihal ter klical vse vrage sveta. Ne vem sicer, kako se je splazil skozi, vem le to, da mi je na glavo kar naprej prožil zemljo ter prod, ko je z nogama iskal najmanjšo možno oporo, ki bi mu omogočila, da bi se prebil skozi. No, Ivč ne bi bil Ivč, če se ne bi rešil sam in sicer za ceno ene hlačnice kombinezona, ki jo je pustil v ožini.

S 100 METRI VRVI NA HRBTU

Medtem je Tomaž že prisopihal do mene, kar je .pomenilo, da z vzponom lahko nadaljujem tudi sam. In resnično ni bilo tako lahko. Uporabiti sem moral vse znanje, da sem se splazil skozi. Pri tem sem moral sneti celo zaščitno čelado in odpeti vse dele opreme, ki jih nisem potreboval. Vso kramo sem navezal na vrv, ki jo je Ivč skozi razpoko potegnil više. Robert je bil medtem že tik pod vrhom, kmalu za njim je poslednjih 117 metrov začel premagovati Ivč, sam pa sem čakal na Tomaža, ki je preklinjal razpoko pod mano. S čelado ni šlo. Slekel je plezalni pas, da sem ga varoval le s pomožno vrvjo. Šele ko je slekel tudi kombinezon, mu je uspelo, da se je rešil dvajsetminutnega objema dveh sten. Ko sva se oba oddahnila ter končno zravnala hrbte v vhodni vertikali, je bil Ivč že na vrhu. Ja, precej časa smo se mudili v tej razpoki. Pa kaj, ko smo jo razširili le toliko, kolikor je bilo potrebno, da je človek splezal skozi. Za nazaj niti nismo razmišljali, le Robert je ostal tostran razpoke, da bi nudil pomoč ob vračanju.

V jami smo že kakšnih šest ur, razen čokolade nismo ničesar zaužili, čutara s čajem pa seje preveč ohladila, da bi bil čaj primeren za pitje, saj sva bila še vedno razgreta. Vode imam dovolj, karbid...? Ja, karbid moram še dodati. Že prejšnjič sem ga shranil v plastični posodi, da bo pri roki, če komu ne bo zadostovalo za vzpon do vrha.

»Vsi hudiči, kje je karbid?« zabentim.

Tudi Tomažev pogled mi pravi, da bi moral biti karbid tu notri. Toda če ni, še vojska ne vzame, pravi pregovor. Le kdo si je vzel večjo porcijo? Morda pa me je občutek varal, ko sem mislil, da bo škatlica karbida v 'sili za vse dovolj. Tako ali drugače — ostal bom brez luči. Ne smem izgubljati časa, samo ven, ven moram, in to čim hitreje, mi je vrtalo po možganih. Na hrbet si naložim 100 metrov rezervne vrvi, ki jo je potrebno odnesti ven, vzamem še nekaj klinov, merilni komplet ter kladivo pa še kramp, s katerim smo širili razpoko. Kar prijetno breme. Vpnem se na vrv ter vklopim »avtomat za vzpenjanje«. Deset, petnajst metrov je že pod mano, ko me Tomaž opomni:

»Ti, nekam slabo luč imaš,« pravi.

»Ja, kaže, da crkuje.«

Potipam karbidovko, ki je vroča, ter jo stresem. S tem naj bi povečal dotok vode na karbid, posledica pa naj bi bila burnejša kemijska reakcija ter s tem več proizvedenega acetilena ter tudi večji plamenček na gorilniku, ki je pritrjen na čeladi. Toda to je bila poteza v trenutku, ko človek ne ve, kaj bi pametnega ukrenil. Poteza, storjena v strahu. Še tisti borni plamenček je ugasnil. Nobene vžigalice mi niso več pomagale. Prekleto, le kdaj bom zamenjal to mehko smučarsko čelado z doma narejenim gorilnikom za novo, sodobno, varno, na kateri bi le obrnil gumb in električna iskra bi opravila svoje. Sveto sklenem, da brez nove čelade s piezzoelektričnim vžigom ne grem več globlje kot 10 metrov. Enkrat se to pomanjkanje kvalitetne opreme vendar mora nehati.

Visim sredi dvorane, ničesar ne vidim, rezervni vžigalnik sem izgubil, ne vem, kaj bi. Strah me je.

IZREDNO STANJE V CENTRU ZA RAVNOTEŽJE

Le kaj me je pripeljalo tega hladnega drugojanuarskega dne sem gor, na hrib, v kraljestvo medvedov? Prav gotovo je že večer. Mislim, daje zunaj zvezdna noč. Kako lepo bi bilo v topli sobi kramljati s prijatelji ali poslušati glasbo. Lahko bi delali še tisoč drugih stvari, ki nas zanimajo, pa smo si izbrali ravno to nevarno lazenje po skalah, sigi in blatu. Le čemu? slišim marsikdaj. Ljudje, oprostite, saj vam ne znam odgovoriti, vem le eno: vleče nas v notranjost, v osrčje Zemlje. Vleče nas razdevičenje golih skal ali pa prečudovitih sigastih tvorb. Neizmerna je moč, ki nas vabi v prostore, kjer nikdar ne posije sonce, kamor še ni stopila človeška noga. Videti nekaj, česar človeško oko pred tabo še ni videlo, to je zares lepo. Le drobne živalce pa netopirji so tu življenje. Vse ostalo je tako resnično mrtvo. Pa vendar, kadar plezam, imam občutek, da kamen oživlja ter mi pomaga meter za metrom više.

Odločiti se moram: ali bom sestopil do Tomaža ali pa bom tvegal in se v popolni temi vzpel do vrha. V prvem primeru bi prvi izplezal Tomaž ter mi nekako prinesel rezervni karbid. V tem primeru bi se moral ponovno spustiti do mene. Ne, nikakor! Nobenih variant, zavlačevanje ni dobrodošlo. Nadaljeval bom, dokler bo le šlo. Upam le, da se bom pri prepenjanju dobro znašel.

Žimarim. Vrv se vrti okoli svoje osi in ker sem v popolni temi, me občutek ravnotežja zelo vara. V centru za ravnotežje v mojih možganih je sedaj prav gotovo izredno stanje.

Prižimarim do vozla, ker je sredi brezna zvezana vrv. »Brez naglice pri prepenjanju!« Ta stavek si nenehno ponavljam. Globoko vdahnem, z rokama se potegnem više, prsna prižema je zagrabila, izpnem ročno prižemo in jo vpnem na vrv nad vozlom, se zopet dvignem z rokama ter storim enako še s prsno prižemo. Glej glej, prav v redu je šlo. Pridobivam samozavest. Zažvižgam si melodijo, nato še eno, medtem pa se vztrajno vzpenjam. Saj gre, in če gre gor, še toliko bolje.

Z ZVEZDAMI BI BILO VSE ŠE LEPŠE

Na točki, ki jo imenujemo Okno, imam probleme, saj se vzpenjam ob steni, ki je ne vidim, občutim pa trdo sigo na svoji čeljusti, ker sem izgubil ravnotežje ter »poljubil« skalno steno. Tudi čez kratko melišče hodim negotovo. Takšna je pač hoja v temi, v breznu pa je še toliko težja. Vpnem se na vrv nad pritrdiščem, ko zaslišim Tomaža na dnu:

»Malecki, kako gre?«

»Še sem med živimi!«

»A boš šel do vrha?«

»Bom poskušal!«

Kaj več med vzpenjanjem ne govorimo. Škoda časa pa še besede težko razločim, ker se zvok odbija od sten. Pogovor izzveni kakor kričanje v praznem vodnjaku.

»Malecki, a grem lahko za tabo?«

»Lahko, sem že čez melišče.«

»A boš pazil na kamne?«

»Bom, kolikor bom pač mogel brez luči.«

Te besede vsebujejo veliko prijateljstva. Sožitja ter medsebojne pripadnosti ne znam opisati, pomembneje je, da ga čutim. In ta občutek je motiv, ki nas nosi preko vseh ovir. V mojem primeru vliva moč v mišice, da lahkotno rinem proti vrhu. Pazim naj, da ne bom sprožil kakšnega kamna, ki bi prijatelja niže lahko poškodoval? Seveda bom pazil, na Tomaža še toliko bolj - ženo in hčerko ima doma.

Pri naslednjem prepenjanju sem imel težave. V temi sem v prsno prižemo vpel napačno vrv, in preden sem spoznal napako, sem se že zapletel v vrvi. Počasi sem otipaval tehnične pripomočke na plezalnem pasu ter si v temi skušal zapomniti njihov položaj. Vrv se je nasukala okoli svoje osi. Včasih ima človek premalo rok, da bi lahko opravil vse delo, ki ga čaka, ali pa da bi kontroliral svoj položaj. Naj bo rešitev še tako preprosta, tokrat sem jo uporabil prvič. Umazano vrv sem vtaknil med zobe, da sem imel prosto levo roko. Ja, če je potrebno, se človek v nerodni situaciji tudi znajde.

Še nekaj metrov, pa bom prižimaril do debla, ki so ga v brezno prav gotovo vrgle bistre človeške glave. Samo da doni v breznu, ko se debla odbijajo od sten, pa so srečne. Kako srečne in prazne hkrati, se niti ne zavedajo. Jamarjem takšna debla, zagozdena v vertikalnem breznu, pomenijo smrtno nevarnost. In ta črna, mokra gmota nad mano s svojo skrito energijo preži kakor ujeda na plen.

Deblo je ostalo na svojem mestu. Nisem ga sprožil na dno. Tako je prav, previden je treba biti, saj je spodaj še Tomaž.

»Ej, a je spodaj še kdo živ?« slišim vpiti Ivča kakšnih dvajset metrov nad sabo.

»Več luči! zavpijem nazaj in res sta Ivan in Robert na rob brezna postavila čelado s prižgano lučjo. Toplo mi postaja pri srcu, čeprav je zunaj čutiti krepak januarski mraz. Droben plamenček, ki ga vidim nad sabo, mi pospešeno vliva moč v organizem, čudovit je občutek zmagovalca. Zmagovalca nad kom ali čim? Nad naravo? Nikakor, saj nje ni potrebno premagovati, njo je treba spoštovati in jo občudovati. Danes jedel mojega jaza, ki pravi »pojdi«, zopet premagal drugi del, ki pravi »stoj«.

Izpnem se z vrvi ter zravnam hrbet. Zares je zunaj mraz, najraje bi odšel do našega kombija na čaj, vendar moram počakati še Tomaža. Saj bo kmalu zunaj. Škoda le, da ni zvezdna noč. Lep trenutek mojega življenja bi bil v zvezni noči še za odtenek lepši.

________________________________________________________________

Zapis je nastal, ko so Robert Bučar, Ivan Lukšič, Tomaž Bukovec in Marko Pršina (vsi člani Jamarskega kluba Vinko Paderšič-Batreja, Novo mesto) 2. januarja 1986 prodrli v najgloblje brezno v občini Novo mesto - v preko 200 metrov globoko Brezno pri Cink Križu v Kočevskem Rogu.

________________________________________________________________

Opombe:

Popkovina je do enega metra dolga vrv s premerom 9—10 mm, ki je z vozlom vpeta na plezalni sedež, je vez med plezalnim sedežem in pritrdiščem v steni — npr. klinom. Popkovina se imenuje zato, ker je na plezalni pas vpeta v višini plezalčevega popka.

Desonder ali slovensko »kolutna vrvna zavora« je pripomoček za varno spuščanje po vrvi. Vrv je vpeta med dva koluta, ki vrv stiskata ali sproščata, tako da vrv s poljubno hitrostjo polzi skozi napravo ter omogoča spuščanje.

Gurtna ali cevasti trak je pletena iz zelo močnega materiala, da se ob stiku z ostrimi skalami ne poškoduje, oz. natrga. Gurtno ovijemo npr. okoli skalnega roglja, nanjo vpnemo vponko (karabin), na vponko pa z vozlom vpnemo vrv. Vse to delamo, da se vrv v nobeni točki ne dotika stene. Če je gurtna poškodovana, jo zamenjamo, 100 metrov vrvi pa je težje zamenjati.

MARKO PRŠINA

_________________

Opomba urednika:

Gornji prispevek smo objavili, ker menimo, da nekako sodi v sklop aktualnih dogajanj v breznu Cink križ. Pozoren bralec bo med vrsticami gotovo razbral "duh časa" iz klubskega obdobja pionirskih osvajanj brezen s pomočjo vrvne tehnike. Med drugim so opisane tudi težave v ožinah, ki še za današnje raziskovalce predstavljajo trd oreh.

Prispevek je bil objavljen v Prilogi Dolenjskega lista, let. 37, št. 11, str. 13. Datum izida časopisa: 13. marec 1986.

Opis tega mogočnega brezna najdete tukaj.

Novice

16.12.2009

Jama besnih krav

4.9.2009

Drekpumparji

14.8.2009

Kanin 09

25.7.2009

Lobanja X [2]

14.7.2009

Gobarske akcije

23.4.2009

Lobanja X

23.2.2009

Občni zbor

Arhiv po letih

› 2022

› 2021

› 2020

› 2019

› 2018

› 2017

› 2016

› 2015

› 2014

› 2013

› 2012

› 2011

› 2010

› 2008