Ali Čaganka ogroža rekord Čaganke?

28.9.2009

Obetala se je še ena lepa septembrska nedelja, morda zadnja, pa smo jo izkoristili za "zabijanje" časa v podzemlju. Po dolgem času smo se ponovno podali v Čaganko (konkretneje v Klepčevo nadaljevanje) širit že pred časom načeto ožino. Razmere so bile idealne. Že dolgo ni bilo pametnega dežja, zato smo pričakovali, da tudi v jami ne bo pršilo. Skratka načrtovanje akcije je bilo "vrhunsko", pa je vseeno skoraj vsak od nas nekaj pozabil ...

Pri preoblačenju sta nas presenetila Srečko in Gregor, ki sta bila namenjena malo naprej od Čaganke v lov za novimi jamami, pa jima ni dalo miru, ko sta opazila ob cesti parkiran avto z znano registrsko tablico in jamarsko nalepko. Po kratki debati in njuni pomoči pri transportu do jame smo si zaželeli srečno in jo mahnili vsak na svoj konec.

Drugo presenečenje je bilo prazno jezerce na dnu vhodnega brezna. Ob normalnem vodostaju je vode cca 2 m, ob ekstremnih razmerah pa je do vrha polno, se pravi kakšne 4 m. Tokrat pa ni bilo niti kapljice. Tudi naprej v jami, kjer nas je običajno pralo, tokrat ni bilo omembe vrednega kapljanja vode, vendar pa na običajnih mestih blata vseeno ni manjkalo. Ker je bil Šini prvič v jami, sva ga s Frenkom na "kritičnih" delih vzela "v sredo", da bi mu po potrebi asistirala. Pa se je izkazalo, da je bila vsaka bojazen po morebitni pomoči odveč.

V planu smo imeli dve delovišči, pa je na koncu ostalo samo pri enem. Je bilo "napeto pričakovanje" po nadaljevanju le prehudo in ni nihče imel volje, da bi se ubadal s kakšnim drugim (višje ležečim) vprašajem. Po nekajurnem "macolanju" in sedenju v blatnem potočku, se nam je le uspelo prigristi skozi. Pričakovanja so bila "ogromna", kajti ko si z macolo udaril po skali, je za ožino mogočno donelo. Še najbolj neučakan je bil Šini. On bi kar planil v napol razširjeno ožino (po mojih ocenah še precej preozko za prehod) in bi verjetno ponovil dogodivščino iz Noskovega brezna … Frenkom sva ga morala skoraj privezat ... Šini bi dejal, da je adrenalin šprical v potokih.

Torej: prišli smo v manjšo dvoranico s kaminom, iz katerega curlja voda v sigasto lužo na dnu. Ob strani je manjši prehod v naslednjo stopnjo. Tokrat je Šinija doletela čast, da se je kot prvi spustil v novo stopnjo. Po kakih 5 m smo se spustili v še večjo lužo kot zgoraj. Po stenah in robu luže je siga mehka, da se kar udira in melje kot glina. Iz luže se voda preliva čez rob v "rov-prelom-meander". Kaj od tega je bolj prav ne vem, je pa precej ozko, tako da več kot meter in pol nismo prišli naprej. Zadeva ni ravno rožnata, več upanja pa vliva prepih, ki je kar močan. Klepčevo nadaljevanje smo tokrat poglobili za kakih 10 m, ki se s tem "nevarno" približali najnižji točki jame v Game over. Ocenili smo, da smo se ustavili na 230 m ali kakšen meter globlje. S tem smo malo razočarani, a vseeno zadovoljni, tudi zaključili raziskovanje, ter se počasi blatni in mokri odpravili proti površju. Tu in tam nas je presenetil kak netopir in precej drobnovratnikov. Kaj bi dali, da bi bili na njihovem mestu – potem ožine ne bi bile več problem ...

Ker sva se v jami s Frenkom sicer večkrat spomnila, vendar nikoli ob pravem času, sva zadevo prestavila na čas, ko smo prilezli iz jame. Šini je tokrat dosegel svoj globinski rekord, zato ga je Frenk zunaj "namlatil" po umazani riti – kar s transportko (polno štrika), da nismo štrika mazali … Šini (pa tudi nam), še na mnoge dolge in globoke jame!