Astina plus dve novi jami

6.5.2009

Ker sem žal še vedno samo kandidat za jamarja, sem na zadnjem jamarskem sestanku kar po tekočem traku dvigal roke in se prijavljal za akcije, da sta se me Tom in Frenk na koncu usmilila. V nedeljo 3. maja smo si odšli ogledati blizu Mirne peči ležečo Astino jamo (ime je dobila po psici Asti, ki je padla noter in jo posledično odkrila!) in odpreti Tomov pozimi odkriti dihalnik, ki se nahaja v bližini. Frenk, Gregor, Klemen in jaz smo se spustili v jamo, Tom pa se je odpravil širiti dihalnik, v katerega je komaj vtaknil roko. Po pravici povedano sem na Toma kmalu pozabil, saj je Astina jama ena bolj čudovitih jam z nešteto različnimi kapniškimi tvorbami (ne pozabite, sem šele kandidat in se mi še ne sanja, kako se vsem tistim zadevam, ki rastejo s stropov jam in s tal v najrazličnejših oblikah in barvah, sploh reče), je pa tudi res, da zelo veliko jam še nisem uspel videti. Fasciniran sem bil do konca in kar nisem vedel, kaj bi gledal, na kaj bil pozoren, hkrati pa sem moral še paziti, da z erekcijo, ki sem jo fasal od navdušenja, ne bi delal škode med kapniki. Že tako sem bil čisto posran, ko sem s čelado dva odkrušil s stropa in sem samo čakal, kdaj jih bom dobil po ušesih, ker so vsi slišali karakterističen zvok (ki ga prej nisem poznal, jasno, a ga ne moreš zgrešiti, gre skozi kosti!), a je bila jama ponekod tako nizka in ozka, da se škodi pač ni dalo izogniti.

Prišli smo do konca jame in Frenk je predlagal, da gremo novinci še v spovednico. Sicer nisem veren človek, a mi je predvsem pogled na zelo zelo (ZELO) ozek rov do spovednice potisnil knedelj v grlo. Sem se hotel spovedi odpovedati brez slabe vesti, a je Klemen že začel riti po blatu, zato sem seveda moral za njim, ker bi drugače poslušal o tem še en mesec. In rov je res zelo ozek. Po trebuhu sem plazil kakor kača, se neštetokrat zataknil, pazil, kako sem obrnil čelado ... Zadevo toplo odsvetujem potencialnim klavstrofobikom, pa kakšnemu mladeniču s ponorelimi hormoni tudi. Ker če v tistem rovu dobiš erekcijo, si se zataknil, ne bo šlo ne naprej, ne nazaj! Še dobro, da se v mojih letih te zadeve enostavno nadzorujejo z modro tabletko! Šalo na stran - v spovednico sva se nekako pririnila (podobni občutki so me verjetno prevevali dobrih štiriinštirideset let nazaj ob mojem rojstvu!), iz nje tudi, malo smo še pogledali po jami, potem pa se odpravili ven. Navzgor je še kar nekako šlo, čeprav bi bilo verjetno lažje, če ne bi zjutraj pojedel sendviča.

Zunaj se je napravil lep, sončen in topel majski dan. Sprehodili smo se do Toma, ki je garal malo višje v gozdu. In sem skoraj na rit padel, ko sem videl, kaj je napravil iz tiste majhne talne špranjice! Bil je kot krtek iz risanke. No, po videzu je bil seveda kot prašiček iz Treh prašičkov, a seveda ne govorim o videzu. Tudi mi nismo bili nič boljši! Naše družbe se je razveselil, ker je bil že kakšne štiri metre globoko in smo mu pomagali iz špranje dvigovati kamenje in zemljo, a kaj dosti več, kot je napravil on, nismo naredili. Prišli smo do ožine, ki jo bo treba še krepko razširiti, da se bo lahko pogledalo poševno v globino, kamor so veselo odmevali kamni, ki smo jih vsake toliko sprožili noter.

Iz majhne luknje smo vlekli velike kamne ...

... in še večje, a žal globlje od štirih metrov nismo prišli (za zdaj, a se bo nadaljevalo!).

Vhod smo toliko razširili, da smo Frenka malce na silo lahko potisnili noter, a globlje od enajstih metrov ni šlo ...

Nekje v dolini je zvonilo poldne, čez kakšno uro pa smo končali. Odnehali za tisti dan. Bili smo utrujeni in malce že tudi lačni, v mislih počasi na poti domov. Pospravljali smo opremo, Frenk pa se je še malce sprehodil okoli in nenadoma zavpil, da je našel drugo jamo. V sekundi smo bili pri njem. Meni se je ob pogledu na razpokico pod skalo kar nos povesil, sem mislil, da Frenk zafrkava, Tom pa se je kot tiger vrgel na trebuh, noter vrgel kamenček, poslušal, zadovoljno kimal, v naslednjem trenutku pa sta se s Frenkom že tepla za štango. In kot povsem sveža in spočita širila vhod. Kmalu je zagrabilo še nas tri začetnike in s skupnimi močmi smo toliko razširili zadevo, da se je noter lahko spustil Frenk. Bilo je tako ozko, da smo morali s škornji skakati po njegovi čeladi, da se je sploh zrinil noter, potem pa smo mu podajali vrv in poslušali njegove komentarje. Na začetku jih je vpil gor bolj poredko, ko pa smo začeli vpiti nanj, naj za božjo voljo pove, kaj vidi in ali je kaj obetavnega, se je popravil in pošiljal poročila z vsakega spuščenega metra. A žal se je brezno končalo pri dobrih enajstih metrih globine in po njegovih besedah ne obeta nobenega nadaljevanja. Popisali smo koordinate, Tom si je izrisal skico, potem pa smo res pospravili in odšli na zasluženo pivo. Plačal pa ga je Frenk, ker je on našel novo brezno. Pa naj še kdo reče, da je raziskovanje jam poceni šport ...

Na akciji smo bili Jože Tomšič, Gregor Brulc, Klemen Mihalič, Frenk Zupančič in Damijan Šinigoj.

Fotografiral avtor zapisa.

Novice

16.12.2009

Jama besnih krav

4.9.2009

Drekpumparji

14.8.2009

Kanin 09

25.7.2009

Lobanja X [2]

14.7.2009

Gobarske akcije

23.4.2009

Lobanja X

23.2.2009

Občni zbor

Arhiv po letih

› 2022

› 2021

› 2020

› 2019

› 2018

› 2017

› 2016

› 2015

› 2014

› 2013

› 2012

› 2011

› 2010

› 2008