Cink križ – tokrat do dna!

11.11.2009

Dedek mraz in Miklavž in kar je še tega so letos prišli bolj zgodaj. In skupaj. In prinesli kuuuuup daril! No, saj niso, jasno, a počutil sem se ravno tako, kot da bi bilo to res. Res! Sem poklical preljubo mi soprogo in tako veselo tulil v telefon, da sem končno uspel, da se je tudi ona nalezla mojega veselja. Bila je vesela zame tudi potem, ko sem ji začel razlagati o težki jebi pri plezanju ven, ker me je ves čas pral dež in hladil sneg in sem bil premočen in blaten do kože in sem se pri preoblačenju tresel ko pes na kuzlici in nisem imel rezervnega perila in je Anži panično signaliziral, da tega ne smem govoriti, ker me ne bo več v jamo pustila - a moja soproga ni takšna! Če sem vesel jaz, je vesela tudi ona, a tukaj rahlo prehitevam …

Tale Cink križ me menda navija že od 1. novembra lani, ko smo se prvič spustil do konca njegovega vhodnega brezna 103 metrov nižje in bili prepričani, da je nadaljevanje zasuto, ker je bilo tako ozko. Potem sem postal jamar in prepričan, da zdaj bo pa šlo, poskusil, pa seveda ni šlo. Za Cink križ potrebuješ izkušnje in kilometrino, drugače ne gre, je preozko! In sem se še nekajkrat spustil tistih sto metrov plus, tako, za trening, in s strahospoštovanjem opazoval ozko ozko nadaljevanje, poguma za naprej pa ni bilo. Ker dol še nekako prideš, gravitacija pač opravi svoje, gor je pa jeba, ker je vhod v ožino na stropu in se moraš pomikati po centimetrih, da sploh prideš ven, z nogami si ne moreš pomagati, ker bingljajo v zraku, pa pravilno moraš biti obrnjen, da se ne zatakneš, pa paziti moraš, kako postaviš roke, ker v ožini ne moreš več ničesar spremeniti … Ja, s tem sem se ubadal in čakal, da postanem goden za preskus, ko navaden možak postane pravi možak! Jamar, torej!

Cink križ namreč pri nas v JKNM velja za nekakšno prelomnico. Ko prideš na dno (in potem tudi ven, jasno!), greš lahko v vsako jamo! In sem sanjal o tem, kako bom prišel dol in sem težil vsem, ki so sposobni tovrstnega podviga, a se nihče ni odzval. Ker je težko in se jim ni ljubilo. Se jim je pa ljubilo strašiti me, jasno, da sem bil na koncu že povsem prestrašen. Kako moraš, ko si v ožini, izdihniti ves zrak in se potegniti za centimeter ali dva, pa spet nekajkrat vdihniti in globoko in do konca izdihniti in se spet potegniti za centimeter ali dva … Ta stvar je šla že tako daleč, da so se celo stari jamarji malce nalezli našega strahu in jih ni bilo za spraviti v Cinka pa da jih je***! Jih bom kar z imenom naštel, Mihata in Andreja, ki sta najbolj strašila, da jima bo malo nerodno, čeprav vem, da jima ne bo, ker sta me že v avto poklicala, da to ne šteje, ker je padal dež in smo bili mokri in blatni in smo zatorej z lahkoto dol prišli, da moramo poskusiti, ko bo suho …

Ampak, tečen kakor sem in prepričan, da sem pripravljen, kakor sem, sem težil in težil, dokler se me v nedeljo, 8. novembra nista usmilila Anže in Klemen. Je bil napovedan dež, a nas to ni zaustavilo. Zmenjeni smo bili ob devetih zjutraj pri meni na kavici, a sem bil tako nestrpen (ali pa živčen, kakor hočete), da sem se vso noč zbujal in dokončno vstal že ob osmih. Poslal Klemnu SMS, da se počutim zelo olimpijsko in da lahko pride že prej in je res prišel in sva kavo požrla na dušek in je adrenalin špricnil že navsezgodaj in ko je prišel Anže, smo že metali stvari v Ladkota …

Ladkota smo napolnili z opremo, kot da 14 dni ne bomo prišli ven ...

Seveda smo se ustavili še v trgovini in na bencinski kasneje na še eni kavi (Anže je pil pivo, jasno, da ne bo ate mislil, da smo ga pokvarili!), tako da sem začel opremljati zadevo šele ob 11h! Rog je zasnežen, a me to ni motilo, tako sem bil neučakan, da sta se prijatelja še oblačila, ko sem se že začel spuščati v brezno. Sem bil tako globoko, da me tudi Klemnove kepe niso več motile, ko se je začel zabavati na moj račun! Na srečo je začelo še deževati, tako da sta me pustila pri miru, ker sta želela tudi sama čim prej not, dasiravno je bilo v breznu še huje, ker se je ves dež zlival po stenah! A kaj bi to, luknjica nas je čakala. Do prve stopnje smo bili mimogrede in smo se odločili še enega prižgati in malce ritke še dodatno stisniti.

V Rogu je že sneg, a nas je adrenalin krepko grel!

»Nas bo luknjica spustila vase?« je bil filozofski Anže in nisem vedel, ali je duhovit ali je prestrašen. Odločil sem se za prvo možnost (in se kislo kakor zasmejal), ker Anži je zame carski jamar (evo, dokaz, da včasih pa jabolko le pade daleč od drevesa!) in imam občutek, da če on ne more, potem lahko jaz še manj! Kdo bo šel prvi?! Klemen je nekam v zrak gledal in zavzeto po nosu vrtal (čeprav je šel edini na bencinski kakat in je bil torej edini zares pripravljen na izziv!), Anži tudi ni skakal od veselja, da bi šel prvi, zato sem se v hipni inspiraciji jaz javil. Ker če bi šel kdo drug in bi imel težave, bi mene zagotovo minilo …

Spravil sem se v luknjo in se počasi spuščal dol, ko sem začutil, da sem se spet zataknil. Štrleč kamen, ki bi ga moral obiti oz. se spustiti malce nad njim, se mi je zarinil v ritnico in mi trebuh pritisnil ob nasprotno skalo. Nanj me je najmanj stokrat opozoril Tomaž, a se mu nisem uspel izogniti. In ni šlo naprej in ni šlo. Sem pozabil, da Klemen snema in spet natrosil kup kletvic in potem z vzklikom “zdaj ali nikoli” pritisnil - in je šlo. Zdrsnil sem kakšnega pol metra nižje. Adrenalin je tekel v potokih, ko sem začutil, da noge bingljajo v prazno, kakšnega velikega strahu pa ni bilo. Začuda!

Sem se spustil še niže, da sem prišel ven iz glavnega sranja in spomnim sem, da sem bil začuden. Ker zadeva sploh ni bila tako strašna in grozna in oh in sploh … Jasno, potrebno bo še nazaj, a kdo bi takrat mislil o tem. Za mano se je pririnil še Anže, za njim Klemi, ki je imel malce več težav. Bili smo na dnu drugega brezna, nadaljevanje je bilo skozi naslednjo ožino še kakšnih 80 m v globino. Spet se je ponovila prejšnja zgodba: Kdo gre prvi? Tokrat sem jaz najbolj zavzeto gledal v zrak in se praskal po riti, zato je Anže prevzel pobudo, ker Klemi nosa še ni očistil do konca. Mali se je stlačil naprej in opremil do dna! Cink križ je čudovit, fascinanten, ogromen, božanski. Na dnu sem vriskal, priznam. Od veselja. V enem letu, kar sem jamar, sem toliko napredoval, da sem bil na njegovem dnu! Evo, samega sebe sem trepljal po hrbtu od navdušenja! In res ne vem, kakšno darilo bi moral dobiti, da bi se tako razveselil …

Zadovoljen Klemi pred drugo ožino, ko še ni podihal vsega kisika ...

Spustili smo se še nekaj metrov poševno in prišli v zadnjo dvorano, oblečeno v blato. Veliko kakor kakšna majhna soba. In se tam za trenutek prepustili vsak svojim mislim, vse pa so bile vzhičene, res! Malo je pomagala še nekakšna figurica, ki jo je tam iz blata naredil kdo ve kdo, potem pa smo se odločili, da bo dovolj.

Prvi jo je odhlačal Anži, s Klemnom pa sva čakala, da mu slediva. Lačna. A sendviči so ostali na dnu prvega brezna. Izvlekel sem čike, bil je samo še eden. Prižgal sem ga, naredil nekaj dimov, ponudil Klemnu, ki je svoje scinil že prej. Ni hotel. Se mi je zdelo čudno, a kaj dosti nisem razmišljal o tem, šele gor se je pokazalo, da nekaj res ni prav. Sem priplezal do ožine in se nekako stlačil skoznjo in zaklical Klemnu, da je frej, Anže pa je odšel proti prvemu breznu. Praskal sem se po riti, še vedno ves navdušen in oh in sploh (našel sem celo en čik, ki ni bil pokajen do konca in je čakal, da se bo odnesel gor in sem ga prižgal in je bilo še za tri dime tobaka!), potem je prisopihal Klemi. Zaskrbljen, vrtelo se mu je. Je mislil, da je pomanjkanje kisika, a ker sem bil sam ves poskočen in ni bilo Francija, ki bi spuščal strupe iz kombinezona, sva ugotovila, da mu nagaja psiha. Malce strahu po domače. Se je nekako skobacal ven in sva se potem odločila, da bom šel jaz zadnji gor.

Ni me bilo strah ožine, res ne. Pravzaprav sem komaj čakal, da se spoprimem z njo. Sem nekaj podobnega že dal čez v Čaganki, ko sem se zataknil in slišal razbijanje macole na dnu, potem pa nenadoma zgrožen ugotovil, da tako razbija moje srce. Resno! Sem se umiril, pulz se je zmanjšal, potem sem se izvlekel ven. A tokrat sem bil hladen ko špricar, “macolo” je slišal Klemi. Malo me je skrbelo zanj, a ko je čez čas zavpil, da se je prebil iz ožine, je skrb izpuhtela. In sem se odpravil za njim. Je bilo vse ok pa to, če idiot ne bi s sabo vzel tudi torbe z vrvjo. Smo se domenili, da jo pustim dol in jo potem potegnemo skupaj gor, pa sem mislil malce olajšati prijateljem zadevo in pokazati, kakšen jamarski džek sem že. Sem prikolovratil do ožine in tudi vanjo, ko nenadoma ni šlo več naprej. Nazaj pa tudi ne, jasno. Kot bi bil v nekakšni ozki cevi. Sem poskušal z relativno prosto levo roko osvoboditi žimar na trebuhu, da bi spustil torbo, a ni šlo. Le moč sem izgubljal po nepotrebnem! Vrv je bila tako blatna, da se sploh nisem mogel izpeti, torba pa tako težka, da mi je pas obrnilo postrani in prikovalo ob kamen. Pustimo ob strani moj visok glas, ker je pritiskalo tudi moškost, na srečo Klemi ni snemal! Sem poskušal in poskušal, spustil celo parminutni rafal kletvic, pa ni šlo.

No, strahu ni bilo, začuda, ker sem se pač sprijaznil z mislijo, da mi bodo hrano in čike že kako v usta nosili, kakal in lulal bom pa kar v kombinezon, ker je bil itak že ves moker in usran. Sem malce ležal in miroval in razmišljal, kako iz težave, potem pa sem se razjezil in potegnil za kakšnih pet centimetrov višje. In se je izšlo! Saj je trajalo še deset minut, da sem prisopihal ven, a torba ni več držala. Jeza včasih pač pomaga …

Ves moker in blaten sem se vrgel na palačinke Anžetove mamice (evo, mamice so čiste CARICE, to so bile najboljše palačinka ever!), še ene dva pricinil, da sta se modela  toliko dvignila, da sem lahko začel razopremljati. V prvem breznu Cinkovega križa sem bil že velikokrat, tudi po dvakrat sem se zaporedoma spustil in dvignil, tokrat pa je šlo hudičevo hudičevo težko. Premočen, da me niti plezanje ni ogrelo, z bolečimi prsti in razpadlimi rokavicami sem počasi grizel gor in klel, dokler nisem prišel ven, kjer je deževalo ko za stavo. Pa še bolj mrzlo je bilo … A kaj bi to, Klemi je bil že eno uro zunaj in je zakurblal Ladkota, da je bilo v njem toplo in sem nekako preživel.

Ej, Cink križ je padu. Saj vem, da ne štekate in da vam dol visi, ampak meni je zdaj vseeno, četudi Dedek mraz ne pride in četudi bo Janša še enkrat prvi minister! Tomaž, drži se in hvala, ker si nas zvlekel v tole, na dnu sem se spomnil nate, ki si prvi rinil noter, ko še ožina niti razširjena ni bila in me je kar malo zmrazilo , hkrati pa sem tudi malo fovšem, ker nekaterih tvojih dosežkov ne bom nikoli ponovil. Saj veš, leta pa to … Ampak, spet, boli me, na dnu Cinkija sem bil! 

Skupinska z blatnim hudičkom na dnu!

In na koncu samo še ena blaga grožnja: če bo šel kdo tisti kamen v ožini odbit, da bo Šulc lahko noter prišel, mu bom jaz tisto mehko stvar med nogami zagrabil in stisnil. Resno! Kar naj bo tisti kamen tam (čeprav sem ga že jaz ene štirikrat hotel odbiti!), da se ve, kdo je pravi jamar!

A sem vam že povedal, da sem bil na dnu Cinkovega križa?!  ;-)

V Cinku smo cinkarili Klemen Mihalič, Anže Tomšič in Damijan Šinigoj.

Novice

16.12.2009

Jama besnih krav

4.9.2009

Drekpumparji

14.8.2009

Kanin 09

25.7.2009

Lobanja X [2]

14.7.2009

Gobarske akcije

23.4.2009

Lobanja X

23.2.2009

Občni zbor

Arhiv po letih

› 2022

› 2021

› 2020

› 2019

› 2018

› 2017

› 2016

› 2015

› 2014

› 2013

› 2012

› 2011

› 2010

› 2008