Kanin 09

14.8.2009

Stari jamarski mački seveda veste, kaj pomeni jamarstvo na Kaninu, zame pa je bil ta pojem nekaj podobnega pojmu gorska mornarica. Nisem si povsem natančno predstavljal, kaj me čaka tam gor, vedel sem le, da družba starih jamarskih mačkov Mihe, Andreja in Anžeta pač ne more škoditi, čeprav se je za dobro vago ekspediciji pridružil tudi Klemen. In če je družba dobra, se pač pridružiš, ne?

Na pot smo odšli 3. avgusta ob rani rani zori, na koncu žičnice nas je pričakal dež. In mraz. In megla. In panika, ker sva imela s Klemnom najmanjše nahrbtnike (samo 24 kg) in so nama hoteli naprtiti še dodatnih 20 kg hrane in opreme, a se nisva dala. Osel pač lahko nosi, kolikor lahko, več ne more. Pod 32 kilogrami sem s telečjimi nogicami komaj prisopihal do Skalarja, kjer smo se malo odpočili in posušili, pa sta Andrej in Miha, krepko bolj otovorjena od mene, že lahkotnih nogic silila naprej - po brezpotju do bivaka novomeških jamarjev. Kako sem se prikotalil do tam, se mi niti ne sanja, le urejenost in pedantna organiziranost našega bivališča prihodnjih par dni mi je spet ulila malce več dobre volje.

Vsak je nosil, kolikor je lahko, le Mihata smo malo šparali ...

Saj vsi jamarji JKNM poznate naš bivak, ne? Če ga ne, predlagam, da se prijavite na naslednjo akcijo, le pazite, da ne bo poleg Mihe! Tako drobno bitje, skorajda milo, bi človek rekel, smrči pa za dva (deset cm od tvojega ušesa) in niti pod razno ne vstaja prvi, kakor je grozil v dolini. Pa priganja k delu tudi kakor priganjač sužnjev, prav tako Andrej. Saj ne rečem, tudi sama poprimeta za delo, a kaj, ko za mojo kondicijo onadva niti najmanj ne moreta biti vatel, po katerem se meri …

Smeha v bivaku je bilo ogromno, blagega drkanja v glavo še več, disciplina ni bila tako zelo rigidna, celo prdci v spalke so bili dovoljeni in včasih celo zaželeni (brez tega v družbi pravih dedcev seveda ne gre!), a kaj, ko je čas v njem tako hitro minil. Umivanje, zajtrk in hajd na delo …

Kdor se zadnji smeje in zadnji napihne top-shop turbo maximus, spi na mehkem!

Prvi dan, ko nas je še pralo, smo urejali in širili bivak, drugi dan pa smo že leteli preveriti NM 63, če je še zasneženo. In je bilo. Ker se Andrej pri tem ni dovolj utrudil, sva skočila še na Veliki babanjski skedenj. Razgled lep, pravzaprav čudovit, prihod v bivak z zadnjimi močmi …

Za večerje in zajtrke je večinoma skrbel Andrej, na izbiro smo imeli različne juhe z različno dooolgo pretečenimi roki uporabe. Kljub temu okusne in hranilne. Ker je bilo brezno NM 63 polno snega, smo se demokratično odločili delati v NM 9, dasiravno smo pripravniki bolj navijali za Podgurko, ki je bližje taboru, a v demokraciji pripravnikov garačev seveda nihče nič ne vpraša. Odhod v NM 9 je bil relativno zgoden, vrnitev relativno pozna. Pozna zato, ker sem se zataknil v neki ne prehudi ožini (po Andrejevi in Mihovi meri, jasno!) tako močno, da so me reševali in reševali, pa skoraj ni šlo. Kot v tisti pravljici me je Andrej spodaj rinil za podplate, Miha vlekel za trogarje (ko je nehal skakati po moji čeladi, se zabavati in fotografirati trpečo živalco), Anže pa premikal moje roke v različne smeri, dokler me končno niso osvobodili …

Aja, Klemen je seveda snemal in potem, ko so iz ožine že naredili »samo« prehod, modroval, da on bi pa zihr čez prišel! Kar je morda celo res, ampak skoraj zagotovo ni, ker mu je večina prsnih mišic že v trebuh padla, ampak to je druga zgodba …

V NM 9 smo širili ozek meander, iz katerega vzpodbudno piha in smo ga širili in širili, s Klemnom kot pripravnika pa sva lahko za nagrado še v Skalarja baterije za Hilti nosila polnit, da se nisva ravno po riti praskala, a žal se je po razširjenih kakšnih petih metrih pokazal še drug meander, prav tako ozek in obetavno pihajoč, s katerim se bo žal morala ukvarjati naslednja ekipa …

V menadru je bila gneča, v vrsti smo čakali, da smo lahko poprijeli za macolo in špico ...

Bivak smo zapustili 7. avgusta v čudovitem vremenu, bilo je tako vroče, da sem mislil umreti. Dobro, ne samo zaradi vročine, verjetno je nekaj v ljudeh, da ko vidijo trpeti starega strica, obnemoglega pod veliko pezo, dobijo še dodatno moč in še bolj veselo hitijo in še lažje nosijo …

Kakor koli, nazaj grede smo se ustavili še ob nekem jezercu s čudovito ledeno vodo, v katero smo se zmetali kar v gatah. Bilo je čudovito in adrenalinsko, predvsem verjetno za skupino španskih turistov, ki se je ob našem prihodu strnila v gručo in povsem umolknila, kakor ovce, ko začutijo volkove v svoji bližini. Verjetno smo jim dali zgodbe, ki jih bodo pripovedovali še generacije dolgo in se bodo prenašale iz roda v rod …

Ja, Kanin. Čudovito, z eno besedo. Če vam Miha ali Andrej ali kdo drug od starih bajt JKNM ob naslednji priložnosti obljubijo samo znoj, kri, solze in žulje, nič razmišljat, samo ja recite. Se splača. Res. Predvsem kakšen teden kasneje, ko spomin ohrani le najlepše …

Nekaj dodatnih Mihatovih fotografij je na voljo na http://picasaweb.google.si/miha.rukse/KaninVirjeIn?authkey=Gv1sRgCO3hh9zRwuuwjQE#slideshow/5369489331343550786

in na http://picasaweb.google.si/miha.rukse/TaborNaKaninu?authkey=Gv1sRgCPbRlpTf-aCHNw#slideshow/5369522784911190146,

Šinitove fotke dodatne fotke so na http://picasaweb.google.com/Damijan.Sinigoj/Kanin#, Klemen pa je (ob pomoči kolegov) posnel in zmontiral odličen video. Ogled več kot priporočamo!

V visokogorju smo uživali/garali Mihael Rukše, Andrej Gašperič, Anže Tomšič, Klemen Mihalič ter Damijan Šinigoj.

Novice

16.12.2009

Jama besnih krav

4.9.2009

Drekpumparji

14.8.2009

Kanin 09

25.7.2009

Lobanja X [2]

14.7.2009

Gobarske akcije

23.4.2009

Lobanja X

23.2.2009

Občni zbor

Arhiv po letih

› 2022

› 2021

› 2020

› 2019

› 2018

› 2017

› 2016

› 2015

› 2014

› 2013

› 2012

› 2011

› 2010

› 2008