Podzemni vodovodarji [2]

11.9.2009

Kot smo obljubili, se naša vodovodna akcija pod zemljo v Šolnovem breznu nadaljuje … In kot kaže, se bo nadaljevala tudi v prihodnje. Torej …

Pred leti je krožil vic, zakaj je pri nas več homoseksualcev kot intelektualcev in je nek pameten pogruntal, da zato, ker nam je lažje v rit zabit kakor v glavo ... Po tej analogiji seveda nismo obupali, ko smo pred dnevi že skoraj izpraznili sifon, temveč smo se trmasto vrnili. Z novo, daljšo cevjo. Pa še kar hitro nam je šlo, ker smo že zadnjič naštudirali pritrdišča, le pri imenu morebitnega nadaljevanja se je rahlo zapletlo, ker sta se stari ekipi pridružila še Matic in Andrej, nekaj intelektualcev od stare ekipe pa ni bilo z nami ... In smo se kregali, ali bo nadaljevanje Klemi-Šini-Anže-Andrej-Matičevo nadaljevanje ali bo Matic-Klemi-Šini-Andrej-Anžetovo nadaljevanje ...

Naj skrajšam dolgo zgodbo. Smo garali kakor najbolje plačani vodovodarji, nategovali natego in sploh in oh, pa ni šlo. In morda v sedmem "v tretje gre rado" poskusu nam je končno uspelo. Voda je stekla, gladina že dodobra izpraznjenega sifona se je zares vidno nižala. Smo si čestitali in se objemali in po ritkah trepljali, ko se je zadeva sfižila. Nam pa je manjkalo še par centimetrov, da bi pokukali na drugo stran ...

Smo nategovali natego in nategovali ...

In smo jo še malo nategovali ...

Klemen je poskusil celo z bolj neortodoksnimi metodami ...

In ker smo bili tako blizu, smo prekršili obljubo, ki smo si jo dali pri zadnjem poskusu natege in smo še štirikrat poskusili v "tretje gre rado". Pa žal ni šlo. Smo pospravili, vse, od prej in zdej in splezali ven.

... a ni šlo ... in smo odcevljali ven ...

Ura je bila že krepko čez enajsto zvečer. Spet sem razopremljal, a tokrat me je ekipa začuda počakala. So se mi kar oči orosile. A brez potrebe, ker odšli niso samo zato, ker se bojijo medvedov in so potrebovali nekoga, ki bi hodil prvi do avta. Ki je bil parkiran pod lovsko prežo. In sem stopil naprej, kaj sem pa hotel. A za pregon strahu očitno tudi moja močna jamarska pojava ni bila dovolj, zato so vsi štirje za vsak slučaj še vpili kot volkovi, da bi ja pregnali še najbolj vztrajnega medveda, potem sem se pa jaz ustrašil, da se mi bo kaj pod nogami pokadilo, ker kaj pa jaz vem, če jagri vedo, da volkoli nimajo luči na glavah?

Kakor koli, smo že med potjo modrovali, kako bi še lahko tisti sifon izpraznili, zato sem prepričan, da se bo akcija nadaljevala. Če drugače ne, pa s kanglicami. Pozna kdo kakšnega neumnega jamarja, ki bi se na kakšnih sedemdesetih metrih pod zemljo s kanglicami igral?

Cevi smo nategovali: Klemen Mihalič, Anže Tomšič, Andrej Gašperič, Matic Jaklič in Damijan Šinigoj.