Velika Vratnica in ražnjiči

13.12.2009

V jame (žal skorajda vedno v ene in iste, ker novih oz. tistih, v katerih še nisem bil, ne znam najti!) hodim strašit najmanj dvakrat tedensko. Ponavadi v Cinka do dna vhodnega brezna ali v Veliko Vratnico parkrat gor in dol. Ponavadi z Robertom, ki mu »abzajlanje« še vedno dogaja, Klemi in Šulc pa medtem počivata, kaj pa vem ... No, v četrtek zvečer sva se z Robertom sicer res spet odpravila v Veliko Vratnico in to niti ne bi bila novica za najboljši jamarski portal, ki ga pravkar berete, če tokrat ne bi bilo vse drugače. Prisežem. Šla sva bolj pozno, ker je bil včerajšnji Robertov dan naporna noč (nova deklica pa to!) in je šel po kosilu malce lepotnega spanca ujet, jaz sem pa kot oče samohranilec za deco doma skrbel, dokler se okoli sedmih zvečer ni vrnila preljuba mi soproga. In zdaj del, ki je POVSEM drugačen od mojih drugih zapisov: s sabo nisva vzela klobas, ampak ražnjiče! No, evo, sem rekel, da bo povsem nekaj drugega?!

Edini problem je bil, da so ražnjiči ostali še od poletja, ko smo jih cel kup vrgli v zamrzovalnik in jih potem vmes večkrat hoteli za kakšno malico ali kosilo speči, a kaj, ko se je zadeva sprijela v eno veliko in nerazdružno kepo. Iz katere je le tu in tam kukala kakšna našpičena palčka. A ker sem rekel, da klobas nekaj časa ne bom več jedel in ker se mi v trgovino ni ljubilo, sem tisto brezoblično kepo mesa in lesa vzel iz zamrzovalne skrinje in jo postavil na kuhinjski pult. Po krajšem razmisleku sem se odločil za enostaven pristop - nož in leseno kladivo za zrezke. Sem tolkel in poskušal, nekajkrat sem celo toliko zabil nož v meso, da bi ga lahko uporabil kot vzvod, a je bilo rezilo pretanko in bi ga zlomil. In sem še tolkel in tolkel, dokler leseni bat kladiva ni odletel v tri p. m. in mi je v roki ostal samo ročaj. Sem skočil v garažo po kladivo in nekajkrat udaril po nožu, vmes je ropot jasno v kuhinjo prignal vse moje tri sinove. Se bojim, da ni najboljše, da se učijo od najboljšega, torej od mene, ker bodo potem ko odrastejo, tudi sami takšni carji kot sem sam, a naganjati jih nisem hotel. Pa še nekoga sem potreboval, da je tisto kepo zmrznjenega mesa držal, saj se mi je ves čas izmikala, kot bi bila živa. Otroci so uživali, ko sem zlomil taščin najboljši nož, so se tudi par novih besed naučili. In naučili so se tudi, da se taščine najljubše stvari ne vrže v smetnjak pod koritom za organske odpadke ali v smetnjak na terasi za druge odpadke, pa ne zaradi ekologije, temveč zato, ker bi ga lahko tašča nesrečo zamerkala ... Takšne stvari morajo zatorej romati direktno ven v zabojnik za smeti!

Na tej stopnji sem bil že jezen, zato sem skočil v garažo po dleto. Ki je bilo sicer umazano (ne vem kaj sem nazadnje tolkel z dletom, a me zaradi jeze ni čisto zares zanimalo!), a sem ga samo malo s krpo obrisal in začel nabijati. Otroci so še bolj uživali, ko je kladivo odneslo z ročaja nekam v tri p. m., in potem je v kuhinjo vstopila tudi moja soproga. Z novo frizuro, ker ima jutri silvestrovanje, a je nisem opazil (frizure, namreč), se je pa tudi ona naučila par novih besed, ker si je drznila pripomniti, da se to dogaja zato, ker kupujem poceni robo. A tako!? sem vzrojil in najstarejšega Maksa poslal v garažo po macolo. Ki pa ni bila poceni, zakaj sem jo kupil, sem pa že pozabil!

Monika seveda ni vprašala, kaj počnem in zakaj potrebujem meso, je pa otroke poslala v bolj varno razdaljo, ko sem tisto ledeno pizdarijo končno raztolkel. OK, sem enkrat udaril tudi po ploščicah, ampak klinc jih gleda, smo jih položili že pred sedmimi leti in jih bomo itak enkrat morali zamenjati!

Vmes je končno priletel še Robert, da sva v Ladkota zmetala jamarsko opremo in sva pičila proti mirnopeški hosti. Peljala sva se seveda mimo Tomove hiše, a ker človek nikakor in nikakor ne povabi na kozarček, sva nadaljevala pot in v jamo dvakrat gor in dol in je bilo prijetno, opremila in razopremila sva vsak svojo smer. Vreme je bilo lepo, dokler seveda nisva zakurila ognja, potem se je pa uscalo. Itak, saj drugače sploh biti ne more, a ne?! A se nisva dala, sva naredila kup žerjavice, potem pa rešetko za peko prekrila z alu folijo in nanjo nametala tiste z dletom odkrušene koščke mesa in pekla. Robert je pripomnil, da zadeva zgleda kakor živa, pa še prav je imel. Za klobase takoj veš, kdaj so pečene, ker jih praktično lahko poješ surove in jih samo malo pocmariš, da švicnejo, s to novo hrano sva imela pa same težave.

Nisva sploh vedela, kako izgledajo dobro in zdravo pečeni ražnjiči in sva manjše koščke kar sproti pikala, ko pa je začelo še bolj deževati, sva pojedla tudi večje koščke, ki pa mogoče niso bili najbolje pripravljeni. A lakota je le lakota, so nama kar teknili, le ene parkrat sem imel občutek, da žvečim napol zažgano radirko, drugače je bilo pa OK.

Ogenj je lepo prijel ...

... dokler seveda ni začelo deževati in sva kar napol surovo pojedla ...

Nekaj čez polnoč, ko sva se vračala proti domu, sem mimo Tomove hiše spet vozil bolj počasi, če bo človek končno enkrat le stal ob cesti in pomahal, naj prideva na kozarček, a ga spet ni bilo. Se moram pozanimati, če je po rodu kje z Gorenjske!

Damijan Šinigoj