Vašo luknjico smo prišli malo pogledat

26.6.2009

To sem si vedno želel reči kakšni mladenki in kdor čaka, dočaka. Tomaž mi je poslal navodila, kako do jame, ki se je odprla že pred leti, ko so delali cesto. Skupaj z Mihatom in Srečkom so jo tudi izmerili, a je potem zapiske izgubil. S Frenkom sva se kakšne tri minute pustila prositi, potem pa 25. junija popoldne odbrzela proti Repčam blizu Trebnjega. Jama je ob cesti, pod hišo policista, a Tomaž pravi, da mu to človek odpusti, ker je tudi aktiven potapljač. A ga očitno ni bilo doma, saj naju nihče ni legitimiral, le ena mladenka je prišla pogledat, kaj ustvarjava. In se nisem mogel upreti, sem kar bleknil, da bova malo luknjico poinšpecirala. Ker od blizu nisem prav nič podoben ginekologu, je takoj vedela, o čem govorim in odšla, je pa prišel sosedov ata, na katerega sva naredila dober vtis, se mi zdi, ker je rekel, da v luknjo on živ že ne bi šel in da sva res prava možaka …

Vhod v jamo je tik ob cesti.

Kar malo napihnjena sva se torej spustila v ozek vhod kot prava profesionalca, meni pa nikakor ni šlo, ne glede na to, da sem želel napraviti vtis na človeka, ki me je gledal kakor frajerja in sem šele po nekaj minutah ugotovil, da se mi je hudičev krempelc zataknil! No, sem popravil in se končno spustil skozi ozek vhod, ki se kmalu razširi v kar solidno dvoranico, globoko kakšnih 7 metrov. Tam je že Tomaž pred leti lopatal, da je toliko razširil, da se lahko spustiš naprej, je pa prehod res ozek, dasiravno niti pol tako kot v Cink križu! Sva se skobacala naprej, po ožini se odpre kar široko brezno, globoko 24 metrov. Ne preveč zasigano in dokaj blatno, s stranskim rovom, ki se po kakšnih 14 metrih spet vrne v glavno brezno. Po dnu sva malce brkljala in iskala možna nadaljevanja, ki so vsa bolj ali manj silila kvišku, dokler kakšen meter nad tlemi nisem opazil morda meter in pol dolgo ožinico, ki se je, zelo zelo blatna, spustila še 8 m nižje. Malo pred dnom se brezno razdeli v dva dela in spusti še dodatnih 5 metrov in to je to. Spodaj je malo bolj zasigano, polno peska s ceste, ki ga očitno spira voda, pa še dve zelo ozki razpoki, kamor odteka voda, a se ju po mojem mnenju ne bi dalo razširiti. Ampak, kaj pa jaz vem, sem šele začetnik!

Druga ožina.

Gor grede sva jamo tudi izmerila (in sproti našla tudi vsa pritrdišča, ki jih dol grede z lučjo nisva našla). Prvi sem plezal jaz, ker je Frenk nekaj puščal pri riti in ni bilo za zdržat, čeprav nisva imela karbidovk! Njemu se je zdelo smešno, meni pa niti ne, ker kljub temu, da sem tudi potapljač, ne zdržim dolgo brez zraka …

Jama je čisto malo blatna ...

Živali je veliko, predvsem prozornih kobilic in čudnih pajkov (žal je to moj najbolj strokoven opis), nekaj mravljam podobnega sem tudi videl in belih stonog (čeprav moram priznati, da nog pa res nisem štel in je morda samo bela oseminšestdesetnoga), prav na dnu pa je bil tudi jamski slepec. Kakšen je jamski slepec, sprašujete? Povsem podoben navadnemu slepcu, le v jamo mora pasti! Je bil kar živahen in še ne preveč shiran in je Frenk celo razmišljal, da bi ga nesel gor, a si je potem premislil, ker je bil že dovolj obtežen z vrvmi in metrom. Aha, poleg slepca je bilo na dnu tudi okostje neke ne prevelike živali, a je slepec zagotovo ni umoril, ker je bilo že deloma zasigano.

Ven sva prišla enkrat za spremembo še podnevi, blatna pa tako, da ni za povedati. Je Tomaž sicer rekel, da je "malo blatna", a se še nisem privadil jamarskemu žargonu. Za lovskega in ribiškega sem slišal, a je ta mnogo hujši!

Več fotografij na http://picasaweb.google.com/Damijan.Sinigoj/NeregistriranaJama#

Blatarila: Frenk Zupančič in Damijan Šinigoj