Porod v Cinkovem križu

8.6.2009

Na obletnico izkrcanja v Normandiji (6. junij) sva se s Klemnom vrnila na kraj zločina. Cinkov križ, še nekaj let nazaj eno najglobljih brezen na Dolenjskem, sva namreč obiskala, še preden sva postala člana jamarskega kluba in ravno zaradi tega podviga sva se tudi včlanila v klub. Ker sva se namreč pohvalila napačnemu - Tomažu Bukovcu, ki je seveda znorel. Ostalo je, kot bi rekli pametni ljudje, zgodovina. Ko sva tako stala nad breznom skupaj še z dvema Jernejema, te najine arogance pravzaprav skoraj ne morem več razumeti. Še dobro, da se nikomur ni nič zgodilo …

Jernej Tramte ima skoraj dve leti jamarske kilometrine več kot ostali udeleženci, a je kasneje priznal, da mu je bilo pri spuščanju vseeno tesno pri srcu. V takšno brezno se pač ne spuščaš vsak dan! No, nam trem se je žvižgalo, veselo smo bingljali na vrvi in preklinjali tesne pasove, ki so rezali v boke, ko smo čakali, da je Jernej zavrtaval nova pritrdišča, čas pa smo si krajšali vsak po svoje. Jaz recimo sem razmišljal, ali bi Jerneja Šulca jezil s pljuvanjem, saj je bil pod mano, a si nisem upal, ker bi se na dnu seveda srečala, Klemen pa je pel in moram povedati, da je bil to eden tesnobnejših trenutkov v breznu. Tisti nad tabo ruli, ti pa ne veš, ali mu je slabo ali kaj …

Lepo se je čist in spočit spustiti v globoko brezno …

Do dna vhodnega brezna na malce več ko 100 m smo prišli relativno hitro in brez kakršnih-koli težav. Razgledal sem se po nezanimivi dvorani in bil kar malce razočaran. Ob prvem obisku so me prevevali čudoviti občutki, poln sem bil adrenalina in strahu, tokrat ni bilo nič od tega. Le pričakovanje nadaljnjega spusta, zaradi česar smo se v Cinkov križ sploh spustili. Brezno se nadaljuje še več kot 80 m in edina težava v njem je ožina, ki jo moraš premagati. Ob prvem obisku, ko še nismo bili jamarji, smo mislili, da je prehod zasut, tokrat pa smo seveda vedeli, da ni. Da je le ozek!

Miha je par dni prej z malce privoščljivim nasmeškom razlagal, da "dol še gre, gor je pa malo težje", a si seveda nismo mislili, da bo zadeva tako nemogoča. Tramte se je prvi podal naprej, po velikih težavah nam je izginil izpred oči. Sledil mu je Šulc, ki se je po kakšnih dveh metrih zataknil in se po blagem paničnem napadu odločil, da bo imel za tisti dan dovolj. Seveda trdi, da ga panika ni zagrabila, a filmček seveda govori sam zase! Komaj sem čakal, da je zlezel ven, da poskusim še sam in pokažem, kako stvarem strežemo pravi jamarji. Zrinil sem se v ožino, ki pa pravzaprav še ni bila prava ožina, ta me je čakala tam, kjer se je zataknil Šulc. Bilo je ozko, da si se pomikal dobesedno po centimetrih in ves čas iskal pravi položaj telesa, da se nisi zataknil. Roke so bile, kot so pač bile, kaj dosti popravljati nisi mogel, premikal si se lahko le kot črv. Dokler med ritnicami nisem začutil kamna, ki bi moral biti na boku, če bi hotel priti naprej, kajti če je med ritnicami, pomeni, da te pritisne ob nasprotno skalo in se zagozdiš. Kar se mi je seveda zgodilo. Ni šlo, naj sem si še tako želel, hkrati pa sem vedel, da je par metrov naprej še ena ožina v ožini, še bolj neprijetna - še bolj grozna od te, v katero sem se že itak zataknil.

In sem odnehal, na kar je Klemen komaj čakal - v sekundi je bil v rovu. Njemu je seveda nekako uspelo priti čez neprijetno ožino, jo je vzel nad ritjo, kakor je treba, potem pa se je globoko zamislil. Kar videl sem, kako mu delajo koleščki v glavi, da se mu je iz ušes kadilo. Prišel je čez težavo in bi se lahko spustil naprej in bi naju s Šulcem lahko na ta račun zafrkaval vsaj pol leta, a hkrati se je zavedal, da je dol iti 20 % težave in da ga 80 % čaka pri poti navzgor. In ko se mu je iz ušes končno zeleno pokadilo, sem vedel, da bo odnehal. Sicer se je poskusil potem nekaj možatiti zaradi tistih petih centimetrov, ki jih je globlje pregrizel kot midva, a se seveda nisva dala in je odnehal.

Ozko je res ozko …

Iz ožine smo poklicali Tramteta, ki je potrpežljivo čakal kakšnih 10 m nižje od nas skoraj uro in pol, da je začel mukotrpni vzpon. Mu je kar šlo, a skozi zadnjo ožino sva ga s Šulcem vlekla na vso moč, pa ni šlo, ker se mu je zataknila vreča z vrvjo. In smo se matrali in trudili in poskušali, dokler ga nismo potegnili iz ožine. Na koncu sem imel ves izmučen občutek, da sem sodeloval pri kakšnem kravjem porodu. Le da so pri teletu "porodničarji" bolj obzirni kakor smo bili jamarji pri Jerneju, a se kaj dosti ni pritoževal …

Ostalo nam je le še plezanje ven, kar za nas izkušene jamarje ni več nobena težava, sam sem šel zadnji in razopremljal smer. Trud je bil poplačan na vrhu, ker je Šulc ravno skuhal kavo, ki sem jo z užitkom vrgel v ritko, dodal pa je še juho, s katero sem potem lažje počakal na klobase z žara …

Potem smo le še pospravili in odpeketali domov, z mislijo, da bomo verjetno kmalu spet dol, morda z macolo in majzlom. Da ožino naredimo bolj prijazno tudi obilnejšim čez, hm, ramena! Šulc sicer sanja o kompresorju, a sanjati pač ni prepovedano …

V podkrepitev dogajanja dodajam še Klemnov filmček, ki čudovito pokaže, kako malo je potrebno zatakniti se, pa že frčijo grde besede in seksualne grožnje na vse strani …

Video Cinkov križ.

V Cinkovih ožinah smo bili Jernej Tramte, Jernej Šulc, Klemen Mihalič ter Damijan Šinigoj

Novice

16.12.2009

Jama besnih krav

4.9.2009

Drekpumparji

14.8.2009

Kanin 09

25.7.2009

Lobanja X [2]

14.7.2009

Gobarske akcije

23.4.2009

Lobanja X

23.2.2009

Občni zbor

Arhiv po letih

› 2022

› 2021

› 2020

› 2019

› 2018

› 2017

› 2016

› 2015

› 2014

› 2013

› 2012

› 2011

› 2010

› 2008