Kočevske beštije

5.10.2009

Star stric, kakršen sem, potrebuje veliko vaje, da se lahko zjutraj dvigne iz postelje. Zato moram garat in trenirat. Pred kratkim sem udaril Veliko vratnico petkrat dol in gor, da mišice ne zakrnijo in je bilo kar kul, potu več ko dovolj, strahu pa tudi. Ker sem namreč ven prilezel okoli enajste ure zvečer in je gozd v trdi temi poln šumov in zvokov, ki poženejo strah v kosti tudi takšnemu junaku, kakršen sem sam … Do avta, parkiranega kakšnih sto metrov stran, sem umiral, ampak jebiga, do jutra se mi na štriku ni ljubilo čakati …

Dan pozneje pa sva se z Anžetom domenila (no, poklical sem ga, ker je strah v dvoje manjši), da udariva dol Cinkov križ. Tako, malo za trening. V Kočevski rog sva se pripeljala v soboto že v temi in do dna malo več kot stometrskega brezna lezla malo več kot uro in pol. Ker mi je na koncu zmanjkalo štrika in sem moral počakati Anžeta, da je prinesel drugega … No, na dnu sva pojedla malo čokolade in začela plezati gor, z namenom, da greva še enkrat dol. Saj veste, trening pa to … Anže je plezal prvi in načrt je bil, da zlezeva ven, malce naloživa na ogenj, ki sva ga zakurila že prej, da je odganjal medvede in podobno svojat, a se je plan seveda sfižil - kajti ko sem bil malo pod vrhom, je Anže že rinil not?!? Da je sicer malo razpihal ogenj, ki je še malo tlel, potem pa je zaslišal grozljive zvoke. Jelena ali pa medveda! In ni hotel čakati, da bi beštija prišla bliže, da bi ugotovil, katera zver spušča tako grozljive zvoke. Spustila sva se spet na dno brezna, pobrala opremo in začela plezati ven in hkrati razopremljati.

Ogenj ni in ni prijel, ko pa je zarulilo, je Anžetu ritko zaprlo in je lažje popihal ...

Ker sem plezal prvi, sem ven seveda tudi pokukal prvi. In še nisem dobro stopil na rob, ko sem tudi jaz zaslišal rjovenje. Jebemutristomedvedov nazaj, kar kri mi je zledenela v žilah. Anže je bil še globoko spodaj, sam pa sem tičal na robu brezna, z vrvjo vpeto v desonder, da se lahko nemudoma vržem v brezno, če bo to potrebno. Ko se je povzpel malo više, mi je malce zrasel pogum, da sem se odpel, skočil do ognja in ga malo razpihal. Potem sem začel nabirati veje, ko se je beštija spet oglasila. Evo, priznam, v sekundi sem bil spet na robu brezna. Anže je bil morda še kakšnih 30 m globlje, a ga je tudi on slišal. Je jelen ali medved? Sva se (da ne bi crknila od strahu) nekako odločila, da ruli jelen, a ko sem bolj pozorno poslušal in ko se je rjovenje bližalo, mi je bilo vse bolj podobno medvedjemu ... čeprav medveda še nisem slišal (to le moram priznati). Za vsak primer sem v štrik vpel popkovino, da bi se lahko nemudoma vrgel v globino in se rešil, če bi medved kar skočil iz teme, a sem se moral odpeti, ko je ven pokukal Anže. Sva pospravila opremo, medtem pa je tudi ogenj malo bolj poprijel, da sva dobila toliko poguma, da sva sedla ob toploto in pojedla sendvič. Pa malo čokolade. In sva se že skoraj pomirila, kajti rjovenje se je oddaljevalo, ko je povsem blizu začel cviliti prašič. Pa jebemutristokosmatihmedvedov, a se ne bo nikoli nehalo?!?

Vsak grižljaj drugače okusnega sendviča je bil kot poskus pogoltniti pest suhega peska ...

Zadnji košček čokolade se mi je začel zatikati v grlu, še posebej, ko je Anže povedal, da na Discoveryju pravijo, da je prasec še hujša zver kakor medved. Zagrabila sva vse borše in štrike in vse ostalo in do avta prišla v treh sekundah. Potem sem zakurblal Ladkota, da so izpušni plini razgnali gozdno zalego, da sva se lahko preoblekla, potem pa odbrzela domov. Edini strah je bil le še tik pred tem, ko sem obrnil ključ zaganjača, če bo Ladko štartal al ne. Ker če ne bi, bi šla oba na štrik in v brezno viset, pa naj pridejo beštije! A je na srečo vedno zanesljivi Rus kresnil in okoli enih zjutraj sva že bila doma ...

Anže Tomšič in Damijan Šinigoj.

Opomba urednika:

;-)   Medved ne rjove! Medved pride, odgrizne, pa gre ...
;-)   Merjasec ti resda lahko s čekani razpara trebuh, a ni nevaren, ker je rastlinojed ...
;-)   Jelen pa je v tem času v ruku. Torej je bil našpičen! Upam, da nista oddajala kakšnih opojnih ženskih vonjav ... Feromoni, pa to, kako se že reče ... Potem bi pa lahko on ...