Delovni piknik pred Jazbino

15.6.2009

Založba GOGA, kjer (skoraj) vsakodnevno nabiram žulje, je organizirala piknik za avtorje in prijatelje, da pa ne bi samo sedeli in se pogovarjali in jedli in pili, sem kot novopečeni jamar predlagal obisk jame Jazbina. Vsi so bili ZA, ker pa je zadeva zelo blatna, so na pomoč priskočili številni jamarji, ki so posodili kombinezone, čelade in škornje. Hvala torej vsem, ki ste bili tako prijazni. Malce sem nejevoljen le zato, ker niste prišli na piknik, kjer je bila pijača zastonj, tako bom moral pa v zahvalo dati za pivo iz svojega žepa ;-)

Kakor koli, dobili smo se to soboto ob 12. uri. Prepričan sem bil, da jih veliko pač ne bo hotelo v blato in temo in ožine, a sem se seveda motil. Pisatelji, pisateljice, pesnice in pesniki in uredniki in lektorji (no, lektorica je bila le ena in je pri prvi ožini pobegnila ven, če sem povsem iskren!) so prav neučakano oblačili kombinezone in škornje in čelade, vodili smo jih po štiri ali pet naenkrat, saj so na srečo netopirji že zapustili Jazbino. Prav zanimivo mi je bilo opazovati prijatelje, ko smo naleteli na prvo ožino. Nekateri so se zapodili noter brez strahu in oklevanja, nekateri so se hoteli nemudoma posloviti. A ob nekaj vzpodbudnih besedah in črednem nagonu (kamor so šli drugi, grem seveda lahko tudi jaz) smo jo premagali. Do druge ožine, ki jo je bilo najlažje premagati po trebuhu. Spodaj pa gosto blato. Tudi tu je bilo zanimivo opazovati odrasle izobražene ljudi, s kakšnim veseljem so zabrazdali po brozgi, ko je prvo nelagodje minilo.

Jamarji imamo očitno večje glave od pisateljev ...

Blagi vzpon, ki bi za neizkušene jamarje predstavljal težavo, sva z Jernejem že v petek ponoči rešila tako, da sva napravila nekakšne impro lestve iz vrvi in lesenih palic (da sva se okoli enih zjutraj prepirala, kako se naredi bičev vozel, pravzaprav ni zelo pomembno!), po katerih so kar poleteli, z malce adrenalina, seveda, potem pa še ena ožinica in dvorana. In potem seveda navdušenje. In kako je jamarstvo super in fajn. S čimer sem se seveda strinjal, a sem prepričan, da naš klub letos ne bo imel prav nič več tečajnikov, saj sem jim moral po pravici povedati, da je Jazbina za nas prave jamarje pravzaprav mala malica in da se drugače spuščamo v mnogo bolj zahtevna brezna, kjer je potrebna neverjetna, skoraj nadčloveška moč, kjer moraš biti iznajdljiv kakor McGajver (ali kako se že napiše?!) in moraš s stisnjenimi zobmi prenesti težave, pri katerih bi se še ameriški specialci usrali! Saj bi jim lagal, da bi pridobili več mladih jamarjev, a nisem imel srca ... Preveč pisateljev v našem jamarskem klubu itak ne rabimo, mar ne? ;-)

Od piknika kaj veliko nisem imel, saj je bilo navdušenih obiskovalcev blata ogromno in sem se počutil že kot turistični vodič, sem pa tu in tam vseeno uspel pojesti kaj od čudovito pečenega mesa (in čudovito ohlajenega piva) in se na koncu še zabavati z mladički, za katere so poskrbeli Miha in Jerjej in ostali jamarji, ki so napravili nekakšno impro žičnico brez škripca, zaradi česar je bil Marko malce nejevoljen, ker tako šalabajzersko se pač ne dela, a otroci so kljub temu nadvse uživali ...

Če želi kdo pogledati modno revijo ali če ga zanima, lahko to stori tukaj:

http://picasaweb.google.com/Damijan.Sinigoj/GOGAPiknik#