Le kje sta Pihalnik in Achenloch?

3.6.2009

V minulih dveh tednih smo se novinci Klemen, Jernej in jaz ter stara bajta Frenk kar nekajkrat spustili v Veliko vratnico in enkrat tudi v Malo vratnico. Ja, tudi v Zamolčano brezno, kjer je Andrej padel, smo se spustili in iz jezerčka na dnu pili! Želelii smo nabrati malce kondicije za nove uspehe, potem se je pa Klemen uprl, da ne bo vedno v iste jame lazil in predlagal Pihalnik.

1. junija sva se torej odpeljala v Kočevski rog in imel sem kar slab občutek. Ker še nikoli nismo jame našli, če smo jo iskali samo po GPS koordinatah! In sva jo seveda res iskala kot blesava. Nikoli je ni tam, kjer je zarisana! In sva cepetljala po hosti, gor in dol in dol in gor (vmes sem za nekaj časa nehal jamo iskati, ker sem slastne gozdne jagode našel, a tega nisem povedal Klemnu, jih je bilo premalo), pa spet gor in dol, dokler se Klemem ni začel na ves glas smejati in me je poklical k avtu. Sem takoj vedel, da je jamo našel, a se mi je vse skupaj zdelo malce čudno, ker je stal na cesti. “Vidiš znak Pihalnik?” Sem ga sicer videl, a kazal je na desno stran ceste, kjer je bila skoraj prepadna strmina, poleg tega je bila na zemljevidu narisana na levi strani ceste. In ker nisem vedel, kje bi luknja bila, je s prstom zmagoslavno pokazal na kanalizacijski pokrov.

Ja, vhod v jamo je na cesti, bodite pozorni na avtobus ob 17:15, ko boste prihajali ven!

Vhod v skoraj sto metrov globoko jamo je bil na cesti! Na asfaltirani cesti! Kar nisem mogel verjeti. Takoj sva dvignila pokrov in se hihitala kot dve šolarki, dokler nisem vozila porinil v rikverc na cesto pred vhod in vključil vse štiri žmigavce. Da bi šla not. Štrik pa kar na odbijač navezala. A sem seveda delal račun brez krčmarja Klemna, ki se je nemudoma zresnil in še bolj nemudoma videl milijon pijanih voznikov, ki bi se zaletavali v avtomobil, potem je celo videl še pol milijona psihičev, ki bi ustavili in kar vrv prerezali, tako da od spusta v Pihalnik ni bilo nič.

Klemen se je bal, da se bo kdo v naju zaletel, ko bova dol, kar ga pa ni motilo, da je pol ure sedel na cesti in telefoniral vsem prijateljem, kje je vhod ...

A ker je bilo še relativno zgodaj popoldne, sem pač udaril rezervni predlog, jamo Ahnenloch. Hecno ime, še posebej, ker leži pri Podstenicah, sredi Kočevskega gozda, a je menda lepa jama, močno zasigana, globoka in dolga. Vrvi sva imela dovolj, železja tudi, a sem kar vedel, da zadeve ne bova našla. Sva z GPSom tavala po gozdu, pa nič. Mislim, ceste so … No, sploh niso ceste, narejene so za buldožerje. In ko sva končno obupala, da se bova z avtom pripeljala (pa čeprav ruskim!) in sem predlagal, da zadevo poiščeva peš, dokler je vsaj še malo svetlobe, se je Klemen uprl z vsemi štirimi. Ker da v Podstenicah pa največ medvedov na kvadratni meter ozemlja v Sloveniji hodi in sva se odpeljala domov … Da poiščeva junake jamarje, ki bi vedeli, kako se v jamo spustiti, katere vhod je na asfaltirani prometni cesti. Obstaja torej junak z znanjem, ki bi šel dol enkrat med tednom, ne prepozno zvečer?

Damijan Šinigoj

____________

Opomba urednika:

O pihalniku je v Dolenjskem krasu 1 (1982) že pisal Borivoj Ladišić.Glej http://www.jknm.si/si/publikacije/kras01/. Svoja opazovanja je popisal še v klubskem biltenu v članku Zakaj Pihalnik piha? Bilten ‘89. Jamarski klub Novo mesto. Novo mesto, 1990.

Več o jami pa si lahko preberete v njenem opisu na teh straneh.