Zjoturina

25.12.2015

Dan 24. december 2015 se bo, vsaj nama s Srečkom, raziskovanje v bližini naselja Morava na področju Ajbihla zapisal z velikimi črkami. Zgodba o Zjoturini (ime je plod Srečkovega trenutnega navdiha, pravo ime še sledi) se v bistvu priče teden dni prej, ko sta se Borivoj in Srečko zaradi pomanjkanja vrvi morala obrniti par metrov, ali pa tudi več, pred navideznim dnom in to kar v dveh breznih, obeh s hudo perspektivnima vhodoma.

Srečko pri novo odkritem vhodu.

Namen današnje akcije je bil priti do dna v obeh breznih in ju pregledati. Ker pa sva bila relativno zgodnja na tem terenu, sva se odločila, da opraviva še malo terenske akcije, ki nama je na koncu prinesla osem potencialnih vhodov in to dejansko v prostem sprehodu brez večjega naprezanja.

Spust v Zjoturino.

Zjoturina, vhodni del brezno globine malo čez štirideset metrov, na dnu relativno velike dimenzije, ki na prvi pogled ne obetajo kakšnega možnega nadaljevanja, podor, kamenje. Tokrat sva imela srečo, kajti v steni na dnu sta bila videti kar dve možni nadaljevanji in eno od njiju je naju pripeljalo naprej. Vhod manjše dimenzije, plazenje obvezno, se kmalu izkaže kot suhi fosilni vodni rov, ki vsake toliko časa spremeni svojo smer in tudi dimenzije, ki jamarja ne pustijo ravnodušnega.

Meritve.

Po približno 40 metrih se oblika jame rahlo spremeni in fosilni rov se spremeni v prelom oziroma meander, ki se po manjši stopnji ponovno spremeni. Pojavljati se začnejo posamezne manjše kapniške oblike, ki s svojo prisotnostjo opozorijo nase na točki, ki sva jo poimenovala Križišče. Točka ponovnih nadaljevanj in to dve nadaljevanji. Vseskozi prerivanja, plazenja, pretikanja, čutiti je zelo močan prepih.

Prehod v križišču.

Ker nisva imela potrebne opreme, da bi se lotila meandra, ki je v tistem trenutku v Križišču najbolj obetal (močan prepih), nama je zelo prav prišel prehod skozi zasigane dele, ki pa se je v prvem trenutku skrival kot senca v faseti - če ne vidiš, ne verjameš.

Srečko pred skritim prehodom.

Prehod v najbolj zasigan del jame, kjer je bilo potrebno izvesti provizorično širjenje za nadaljevanje. Sledil je najbolj krvoločni del jame, okrog 30 metrov, zastajal je dih, pogovor in le firbec te lahko pelje čez Kunin tepih, kot sva poimenovala ta del. Gre res za tepih, ki pa je narejen s kuninimi iztrebki in ostanki vseh njihovih obrokov. Bljak in še enkrat bljak. Zanimivo pa je, da nisva zasledila, od kje prihajajo.

Prehod v nadaljevanje.

Konec te gnusobe je manjša stopnja, ki te pripelje do vode, vode ki odteka, aktivna voda, ki se preliva v manjšo dvoranico, v kateri pa se skriva ponovno nadaljevanje. Nadaljevanje v obliki meandra s spremenljivo se širino, kakor tudi višino, pod njim pa aktivni tok vode. Poglavitno je, da je prehoden, pa čeprav si na določenih delih močno zaželiš, da bi se lahko prelil. Meander naju je po dobrih sedemdesetih metrih pripeljal do brezna večjih dimenzij s stopnjo desetih metrov, po katerem se preliva voda in s police sva lahko samo žalostno oziroma vesela opazovala, kako izginja. Poglavitno za naju je bilo, da gre jama naprej in da je to za naju odkritje leta.

Tloris jame.

Prerez jame.

Večji datoteki: tloris in prerez.
Po treh urah in pol raziskovanja je sledil povratek, vseskozi sva nekako premlevala vtise, zmanjkalo naju je samo na Kuninem tepihu. Sledilo je razopremljanje in pa obvezna slika pred vhodom.

Vesela udeleženca pri odkritju leta.

Še nekaj pomembnih podatkov:

- po najinem mnenju gre za sistem,
- trenutna dolžina 275 metrov,
- trenutna globina 74 metrov,
- in trenutno dve potencialni nadaljevanji.

Ker gre za zelo obetavno jamo, ki potrebuje timsko delo, pozivava vse, ki ste pripravljeni na sodelovanje pri odkrivanju nadaljnjih metrov, da se nama javite.

Na današnji akciji sodelovala: Srečko Vidic in Jože Tomšič - Tom.