Odvodnica [4]

1.6.2015

Ravnokar berete že četrto nadaljevanje dogajanja v Odvodnici na Poljanski gori. Delo v tej jami sva nadaljevala s Tomom. Zahteven meander (Zverjasčev prehod) nasproti WC dvorane na globini 107 m je prebit in jama je spustila naprej. Da pa ni bilo vse tako enostavno pove podatek, da sva za preboj potrebovala kar 5 akcij. Bi šlo verjetno že prej, a sta muhasto vreme in precejšnja količina vode poskrbela za to, da ni šlo hitreje. Jama je že tako vodno konstantno aktivna in delovišče je bilo kot nalašč še dodatno pod manjšim slapom. Posledično je to pomenilo nekoliko krajše akcije, ki pa so vseeno vzele skoraj cel dan.

Frdamane stopnice na globini 80 m.

Zverjasčev prehod.

V poznih popoldanskih urah zadnjega petka v maju sva torej zgrizla zadnji problem in prvič pokukala v neznano. Težko pričakovan trenutek! Z veliko mero previdnosti sva očistila in opremila prvo stopnjo ter se začela počasi spuščati. Nizu navpičnih jaškov kar ni bilo videti konca in kazalo je že, da bo prej zmanjkalo vrvi, kakor slednjih. Globoko spodaj sva vendarle uzrla dno in do tam porabila še zadnje metre vrvi. Bežno sva se razgledala in ugotovila, da pravzaprav stojiva na navideznem dnu in gre jama še naprej. Sprva bolj ozko, a se kmalu razširi. Ob zamolklem trušču, ki ga je oddal vržen kamen, sva ocenila, da pade vsaj še 20 m dol.

Vstop v nove dele.

Tom na pritrdišču.

Trenutno dno.

Ker pa sva bila notri že debelih pet ur, popolnoma premočena in posledično že nekoliko podhlajena, sva se odločila, da je za danes dovolj in počasi sva obrnila proti površju. Kakšno uro kasneje, okoli pol enajstih zvečer, sva si zasluženo podala roki. Strnila sva misli in akcijo ocenila za zelo uspešno.

Utrujena, vendar zadovoljna.

Jamo sva konkretno poglobila, kar je pa še najbolj pomembno, gre naprej, proti –200.

Srečko Vidic

Dodatek 7.6.2015: Veliko dogajalo, napredek = ?

V nedeljo, 7 junija, smo se ponovno zapodili v Odvodnico. Tokrat trije, kajti poleg naju s Tomom je bil še Anže. Ker je zadeva že precej globoka in še bolj bo v nadaljevanju, smo s seboj vzeli nekaj dodatne opreme (gorilnik, nekaj juhic in seveda nov komplet vrvi z vsem pripadajočim železjem). Nekje do -70 m (do Bypassa)  je šlo vse po ustaljenem ritmu, tam pa smo se ločili. Plan je bil, da se na tem mestu nekaj preopremi in za to opravilo se je javil Tom. Z Anžijem sva tako nadaljevala proti dnu sama. Spodaj sva olimpijsko razpoložena planila nad ožino v prepričanju, da bo po hitrem postopku spustila naprej, a se je kmalu izkazalo, da temu ne bo tako. Čeprav je neprehodnega vsega slab meter, je le ta zakompliciranih oblik, povrhu vsega pa še obupno zasigano. In tu so se pričeli problemi. Sva tolkla in nabijala, a po uri ali dveh ugotovila, da sva praktično še na istem mestu, kot na začetku in olimpijski duh je začel počasi plahneti. V tem času je pridrsal tudi Tom, ki je medtem preopremil nekaj smeri in odbil par problematičnih rogljev.

Po kratkem oddihu smo vloge zamenjali. Na tlako se je podal Tom, Anži mu je asistiral, jaz pa sem medtem nekaj skuhal. Po toplem obroku smo se zopet premešali, a bistvenega učinka ni bilo. Ožina je resnično komplicirana in da jo premagamo, bo očitno potrebno kar nekaj truda in znoja. Po sedmih urah smo se odločili, da imamo za danes dovolj, pospravili smo stvari in krenili ven. Zunaj smo si bili enotni, da je danes pač zmagala ožina, a nam to ne bo vzelo volje in zagona. Z delom bomo nadaljevali, kajti čar neznanega je premočan, da bi kar tako odnehali. In ravno čar neznanega je tisto, kar dela jamarstvo tako posebno in privlačno.

Sodelovali: Anže Tomšič, Jože Tomšič in Srečko Vidic