Skozi ožino Cinka

10.7.2018

Ker se za teden dni z družino odpravljam na morčita, sem jamarske mentorje pozval, če so tudi med tednom pripravljeni letošnje pripravnike peljati kaj v jamo, preden se uležemo na sonce v daljnih sosednjih krajih. Se je kakopak takoj oglasil Šini, ki ima skoraj vedno čas in voljo za nas zagreteže, pa menda si tako še kondicijo spet nabira. Se je javil še Žekar, da prileti direktno iz službe iz Ljubljane, odločili smo se pa za Cink križ, ker je še dovolj blizu doma, da bi bili zagotovo še podnevi doma. Enkrat za spremembo …

Ko sva se s Šinijem oblačila v jamarsko opremo, sva v daljavi že slišala Žekijevo zverinico, jo je skoraj do jame pripeljal. Šini je opremil dobrih 100 m globoko brezno, midva sva seveda vriskala takoj za njim. Cinka smo že parkrat videli, vsaj dno prvega brezna, in ker smo zdaj že izkušeni jamarji pripravniki, smo bili seveda nemudoma pred dilemo, ali je to to za danes. Ali gremo še enkrat gor in dol, ali pa se morda lotimo ožine, ki vodi v nadaljevanje, ki iz pripravnika naredi jamarja, torej tiste packe, ki je v preteklosti že marsikomu dala vetra. Trije dedci, polni ega in samozavesti, smo bili seveda za zadnjo varianto, vendar sva bila tečajnika zahtevala, da izkušen jamar pokaže, kako se spopasti s prelomnico jamarskih začetkov. Se je zbasal noter, jaz pa sem se iz preteklih akcij naučil, da je dobro posneti kakšno fotko ali akcijski filmček in sem prvič v jamo tudi sam vzel telefon. Sem posnel Šinijevo basanje v nadaljevanje in mi je skorajda uspelo posneti nadaljevanko, tako dolgo je vse skupaj trajalo, je namreč zadevo vzel po napačnem, levem boku. Pripravnika sva bila kar malo žleht, ko sva opazovala njegov matr, ni mu šlo ravno olimpijsko, oprema se mu je zatikala, kamor se je le lahko in kamor se sploh ni mogla, pa se je vseeno. Ko so se kletvice že tretjič začele ponavljati, je le prilezel ven in bolj ugotovil, kakor vprašal, da verjetno nihče od naju ne bo šel ožino probat. Pa sva bila pripravnika še vedno korajžna in mnenja, da nama slabše kot njemu skoraj ne more iti.

Je bilo tako ozko, da je Žekarju čelado snelo.

Je šel Žekar prvi preizkusiti, kako te skala objame iz vseh strani in kmalu dojel, da tudi on še ni za jamarsko olimpijado, jaz pa, ki sem med opazovanjem predhodnikov že prestavil kak del opreme na neobičajno mesto zaradi lažjega prebijanja skozi ožino, sem samozavestno začel z akcijo navzdol. Ko sem sredi ožine naredil obrat na drug bok (predhodnika sta sicer trdila, da to ni mogoče), sem kar nekako čudežno spolzel mimo kamna, ki na sredini najbolj nagaja in ozko ožino dela še bolj ozko in čez par metov že zabingljal na vrvi ter se spustil na dno druge stopnje, kakšnih 20 m niže. Je seveda tudi Šini dobil voljo in pogum ter se odpravil za mano. Je kar nekaj časa trajalo, da sem ga zagledal na vrvi nad mano, a sem se vseeno strinjal, da na vrvi kar obrne in se vrne v prvo dvorano, ne da bi se spustil do mene. Potem je pa trajajo in trajalo … in trajalo. Ker je kljub zunanji sopari v jami le okoli 8 °C, me je začelo počasi hladiti, zato sem po počepih in kriljenju z rokami začel še malo poplesavati. V javnosti to sicer nerad počem, tam dol je pa čisto druga zgodba. Pa itak me kaj dosti ljudi ne bi videlo, saj kolikor razumem, se jih zelo veliko res ni spopadlo z drugim in tretjim Cinkovim breznom …

Mitja v ožino ni šel najbolj olimpijsko, je prej namreč opazoval dva ponesrečena poskusa.

Mu je šlo, z ožino se je spoprijel ko pravi jamar.

Sem končno dočakal klic, da je jamar »rojen«, da je torej napočil čas, da pripravnik pokaže, kako mu gre navzgor. Ja, ni enostavno, priznam, pa vendar imam občutek, da mi je ožina zaradi spoštovanja do nje za kak centimeter razširila svojo odprtino, zato sem bil po desetih minutah že pri kolegih. Smo strumno kot četica en za drugim odplezali do površja, jaz, poln ponosa, pa sem šel še enkrat dol in razopremil jamo. V dobri uri mi je to tudi uspelo, zato sem kot pav prikorakal k ognju, na katerem je že začelo dišati po klobasah, ki so bile v družbi lepinj, čebul in paradižnikov pravi menu za 5*.