Srnice

18.4.2018

Zgodba o dihalniku z delovnim imenom Srnice sega že nekaj let nazaj, ko je Srečko na eni zimski terenski akciji na Poljanski gori našel dihalnik, kjer se je na toplem zraku, ki je pihal iz podzemlja, grela skupina srn. Iz jame je zelo močno pihalo, saj je stopilo kar debelo snežno odejo okrog jame. Vendar je bilo vse skupaj videti zelo težavno, saj v špranjo, od koder je pihalo, ni bilo moč potisniti niti pesti. Srečko se je temu odkritju odpovedal zaradi obilice drugih perspektivnih jam, zato pa je ostanke hvaležno pobral Tomaž, ki je bil takrat še zelo svež jamar. Na nekaj akcijah so v različnih zasedbah odkopali prvi meter dihalnika in prišli do matične kamnine, kjer so za nekaj časa obupali.

Pozimi so se srne grele na toplem zraku, ki piha iz vhoda v jamo.

Po nekaj letih pavze, sva s Šinijem lanski december razmišljala, kako bi zabila čas in ker sva bila preveč lena za Čaganko, sva se odločila, da se raje lotiva lažjega opravila na površju. Takrat sva se spomnila na nedokončano delo v Srnicah. Na prvi akciji sva se prebila do razpoke, debele vsega 10 cm, iz katere je močno pihalo. Sledili sta še dve akciji, na katerih sva prebila okoli 5 metrov dolg rov, na koncu katerega je bilo že moč slutiti večji prostor. Vse akcije so potekale pozimi in navkljub mrazu je bilo v jami vedno zelo mokro, zunaj pa posledično zelo zmrznjeno.

Dostop do jame je bil pozimi možen samo peš, z gazenjem v snegu do riti.

Minilo je nekaj mesecev in preteklo soboto sva se s Šinijem ponovno lotila nadaljevati širjenje v Srnicah. Kmalu sva prebila ožino in se spustila v malo večji podolgovat prostor, na koncu katerega je bilo videti črno luknjo. Trud je bil poplačan, saj je bilo v luknji nadaljevanje 25 metrov globokega podolgovatega brezna, ki poteka v prelomnici, katero je možno opaziti tudi na površju. Vrvi nama je zmanjkalo dva metra nad tlemi, zato je bilo potrebno malo iznajdljivosti pri izpenjanju, za povratek pa se nisva preveč obremenjevala, saj se je naprej videl prehod v nadaljevanje jame. Po dveh krajših stopnjah, ki sva jih preplezala prosto, sva prišla do krajšega meandra, pod katerim se odpira nova stopnja globine okoli 15 metrov. Ker sva imela še nekaj energije, vrvi pa nič več, sva se lotila razširiti prehod skozi meander, tako da se lahko naslednjič samo spustimo na dno stopnje. Do sedaj je jama globoka okoli 40 metrov in se zaenkrat še nadaljuje. Močan prepih pa nam daje upanje za nadaljevanje jame proti željenim globinam.

Kup kamenja pred jamo čaka izkušene jamarje, da iz njega sezidajo škarpo za teraso.

Nad breznom proti nadaljevanju jame.

Upam, da bomo lahko o dobrih odkritjih poročali že po prvomajskem taboru pri Čaganki, ki bo potekal od 27. do 30. aprila, ko bomo raziskovali tudi jamo Srnice. Zato velja vabilo, da se nam takrat pridružite in da skupaj preživimo prijetne jamarske praznike.

Fotografije: Damijan Šinigoj

Na akcijah kopala Damijan Šinigoj in Klemen Mihalič.