Cink križ, ožina še čaka

29.6.2018

Novopečeni klubski jamarski pripravniki smo se z inštruktorjema Šinijem in Tomažem G. kar med tednom po težko pričakovanem koncu delavnika odpravili v jamo Cink križ. Opremljeni s snikersi smo se podali v gozd, kjer je Tomaž Ž. zaradi slabega vremena pripravil prijeten bivak. Po opremljanju jame, ki jo je tokrat korektno izvedel Tomaž G., smo se pogumno podali v spust. V primerjavi s Čaganko je bila jama zelo mokra (deževalo je), a čista. Spust v sto metrov globoko vhodno brezno nam je dal občutek, da njegovo dno dosežeš precej hitro.

Mitja v nadaljevanju.

Veselo in ponosno snidenju na dnu vhodnega brezna.

Laura v nadaljevanju.

Ob pristanku na dnu sem najprej zagledala povsem blatnega Mitjo. Nisem si upala vprašat, kaj se mu je zgodilo. Nato je na dno prispel še Tomaž Ž. in seveda smo si slavnostno segli v roke. Naše slavje je kmalu prekinil Šini in še nama pokazal ozek rov nadaljevanja, Mitjina blatna obleka je torej dobila pojasnilo. V ozko nadaljevanje sva se morala zariniti še s Tomažem in upam si trditi, da je bila ožina obema prav všeč. Kmalu je sledilo še naporno vzpenjanje navzgor in še nekoliko bolj naporno prečkanje Tomaža G., ki se je spustil še enkrat (haha). Na vrhu je Šini že vestno kuril, sledila je peka klobas ter prijetno druženje vse do enajste ure. Smo tisti, ki smo morali naslednji dan spet v službo, skorajda pozabili na naslednjednevne obveznosti …

Tomaž Ž. v nadaljevanju.

Laura skuhana zunaj.

Mitja malo manj skuhan zunaj.

Vsi ponosni nad doseženo globino.

Zaključek pa kakopak s klobasami, klasika.

Kot zanimivost moram povedati, da naj bi naš tabor opazovale tudi različne živali, a več o tem ve samo Šini.

Še zaključna misel. Vsi prisotni (tudi Primož, ki se te akcije žal ni utegnil udeležiti) si želimo še več podobnih spustov v jame in ne skrbite, očitno nas bo pri vsaki ekspediciji spremljal Mitjin čarobni napoj s čilijem.

Laura Vovčko, jamarska pripravnica

Foto Damijan Šinigoj