Vtisi jamarskega tečajnika

22.4.2009

Kljub nehumani jutranji uri komaj dobro začete nedelje (najbolj pogumni so ravno od maše odhajali) smo se letošnji jamarski tečajniki zbrali v Mirni peči v dokaj velikem številu, čeprav nas od 11 prijavljenih vztraja samo še 7 najbolj pogumnih (ali neumnih, ne vem!). Že kvalificirani jamarji JKNM so carji! Napeljali so vrvi in vse ostalo in nato skakali okoli nas kakor pridne mravljice, nikoli nisi mogel česa tako zašuštrati, da bi popizdili nad našo nesposobnostjo. Ko smo se spuščali v prepad ali dvigali iz njega, prepenjali na vozlih in sidriščih, smo bili ves čas pod budnim in potrpežljivim očesom katerega od njih in zatorej ves čas maksimalno varni. Je bilo naporno! Kri je prala po žilah, ritko je stiskalo, deževalo je, a smo vseeno natrenirali, ker bo izpit za jamarja pripravnika že naslednji teden. Potem pa bo povsem nova pesem. Tom je pred slovesom rekel, naj ga RES kdaj pokličemo, ko bomo vandrali po jamah (takšni frišni in firbčni!) in sem mu iskreno povedal, da naj se kar nič ne boji, da nas bo kmalu celo na "ignor" listo dal, ko se mu bomo povzpeli vrh glave ...

Moram povedati, da mi je šlo nekajkrat skoraj na jok, ko se je bilo treba prepeti. Še posebej, ko smo rinili gor, ker dokler vsaj osnov ne obvladaš, je to hudičevo naporen posel. A ker so nas možaki kljub dežju gnali v ponovitve in ponovitve, je bilo na koncu kljub temu, da so roke bolele, vse nekako lažje in bolj zanimivo. Še posebej trenutek (ki ga je ukazal Miha), ko moraš vse spustiti in se z glavo navzdol in s hrbtom ob steni malce odpočiti. Da vidiš, da oprema res drži. Je držala! A roko na srce, spočil se kaj dosti nisem, če drugega ne, me ritne mišice, ki sem jih tako hudičevo skupaj tiščal, kakor da za mano stoji najmanj 15 drugače spolno orientiranih, še zdaj malce bolijo ...

Damijan Šinigoj

Vsi delovni kot mravljice.

Budno oko mentorja ničesar ne spregleda.