Jesenski sadovi Roga

26.10.2009

Končno je spet prišel na vrsto Kočevski rog (konkretneje okolica Rajhenava), in obetala se je kar dobra bera. Frenk je spet pridelal nekaj novih vhodov in treba jih je bilo preveriti, kaj se skriva v temačnih globinah. Še dobro, da ima tako velik "zeljnik", da je vedno kaj novega. Med potjo smo pasli očke v prelepih jesenskih barvah, v katere je v tem času še odeto gozdno drevje, vendar se barve že počasi umikajo goloti. Res je to eden najlepših časov za pohajkovanje v gozdu.

Po krajšem kompletiranju in pripravi potrebne opreme, smo se s ceste podali na brezpotja v gozd. Prva jama je bila premajhna za registracijo, zato smo se napotili k naslednji, ki pa je bila zagotovo zadosti globoka, saj je Frenku in Urši pri zadnjem ogledu zmanjkalo vrvi. Tokrat smo imeli še rezervno, vendar je na žalost nismo potrebovali. Jama se nekje na sredi razdeli v dva kraka. Prvi ali desni se nadaljuje še precej naprej, vendar se nekje na globini 60 m zaključi z ožino. Poizkusili smo srečo v drugem kraku. Pri širjenju je Frenk ugotovil, da naj bi "globinomer" padel kar precej globoko in na koncu še v vodo. Donelo in bučalo je kot, da je padel najmanj v Bohinjsko jezero. Na, kaj pa sedaj. Na to nismo računali, bili smo namreč brez neoprenov in jamske mornarice. Pa še Šinija ni bilo zraven, ki si je zadnje čase nabral kar nekaj vodnih izkušenj pri raziskovanju jam, da bi nam pomagal. Nas pa ni bila volja namakati riti v hladni jamski vodi …

Po kakih 15 metrih smo prišli do dna brezna, ki je bilo zalito z vodo. Globina vode izmerjena z metrom je od 70 do 80 cm. Druga zanimivost pa je bila najdba angora-albino polha (vsaj tako smo ocenili), ki je po vonju sodeč nedolgo nazaj poginil. Malo pod pričakovanji, a vseeno zadovoljni, smo zaključili z ogledom jame. Po razopremljanju smo se še malo podprli in nadaljevali pot naprej do naslednje jame.

Frenk nad jezercem.

"Angora" polh Albin.

Ker naj bi bila po nekaterih informacijah že znana, kar je bilo kasneje razvidno tudi iz odtisov čevljev v blatu in podpisov na steni, smo kar malo cincali. Bi, nebi, bi, no pa ko smo že tukaj, pa si jo le oglejmo. In ne boste verjeli, splačalo se je. Na hitro smo pozabili na vsakdanje tegobe ter se popolnoma predali užitku. Nahranili smo si dušo z jamskimi lepotami. Resda majhna jama, pa vendar toliko bolj »strupena«. Ni, da ni! Okrasja v izobilju, ni blata, skratka prečudovito. Na koncu smo bili vsi trije zelo zadovoljni z dnevnim izplenom.

Tisočletni sadovi podzemlja - rdeča dva ne sodita zraven.

Ko je web mojster Marko Pršina videl fotko jame, je takoj dejal, da je v tej jami leta 1986 že bil. Želel sem si, da se moti. Potem pa sem to preveril v bazi katastra in na spletu, pa so se potrdile Markove domneve. Vsedel sem se na stol in se bridko zjokal, pa zakaj se mora to ravno meni zgoditi. Jama je že registrirana z imenom Jama pod štalami (kat. št. 4003). No, zjokal se ravno nisem, prav mi pa tudi ni bilo. Drugič bom poslal bolj slabe fotke, da Marko ne bo s prve rekel, "tu sem pa že enkrat bil".