Posebna sorta jamarjev

8.9.2009

Tomaža Grdina poznam že od takrat, ko se je še s plastičnimi pištolcami igral in Need for speed vse nivoje žime prevozil ter imel še dolge lase. In prav tu morda leži razlog, da me vedno znova preseneti. No, ok, včasih tudi s kakšno neumnostjo, predvsem pa s svojo profesionalnostjo. Tomi je namreč carski fotograf. In ker je tudi malce adrenalinskega odvisneža, je šel nekajkrat z nami, ko smo mladi jamarčki trenirali vrvno tehniko v Luknji in se je toliko naučil, da nas je lahko spremljal v ne preveč zahtevno jamo. Ker si je kot fotografski izziv postavil cilj posneti nekaj dobrih posnetkov.

In kaj se zgodi, ko takšnega fotografa pelješ v Astino jamo? Najprej seveda crkneš od dosade, to itak, ker človek potrebuje 8 (osem!) ur za deset fotk in ti tega ne štekaš, pa še zebe te, pa še lačen si, pa še tečen si in človeka najedaš, da naj že za božjo voljo pr'tisne tist sprožilec, da gremo končno lahko ven,  pa …

… potem te pa čez par dni pokliče in pokaže, kaj je posnel in padeš na rit. In ti je potem vse jasno. In greš in zradiraš vse fotografije, kar si jih kdaj posnel sam v jami in kolneš, zakaj nisi, ko si bil mlad, več igral Need for speed al pa se več družil s fotografi …
Ampak, ja, saj vsi ne moremo biti dobri fotografi, ker kdo bi pa potem vso to fotografsko svojat pod zemljo vozil?

Tomažu smo bili 3. septembra za šerpe Klemen Mihalič, Jernej Šulc in Damijan Šinigoj.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Fotke v večji resoluciji si lahko ogledate na Tomaževem blogu.