Drekpumparji

4.9.2009

Starosta našega kluba, legenda Borivoj, si ni zaman prislužil svojega slovesa. Človek ve, kako se stvarem streže, ni kaj. Ga pokličejo, da je sredi mesta zapacan vodnjak, prihiti na sceno, izmeri, poriše, razišče (ugotovi, da gre za štirno in ne vodnjak), izmeri, koliko je smeti in koliko vode, kdo je smeti nametal noter, mimogrede še ugotovi, kdaj je bil vodnjak zgrajen in kateri mojster ga je delal, kdo je kupil hišo, na katerega dvorišču omenjena packarija stoji itd … Potem napiše navdušujoč mail, da lastnik išče mlade in močne, ki bi to spucali in vso zadevo predstavi tako filmsko adrenalinsko, da se nas takoj javi 16 komadov, ki imamo več v rokah, kakor v glavi (no, Miha je tukaj častna izjema, jasno!), on pa vse organizira in odide na nujni in neodložljivi oddih na morje. Mi pridemo ob 16. uri v torek na sceno, pljunemo drug drugemu v roke, se potopimo v drek, ob 20. uri pa pogledamo ven, ko je že mrak - a je vsaj svež zrak. Mi smo seveda moja malenkost, pa Miha, Uroš in Drago - Klemna ne bom omenjal, ker je samo prišel, povohal in odhitel na nujno sejo o hitrostnem kvačkanju!

Dogovorjeno je bilo, da nas bo čakal sodček za smeti in viličar za dvigovanje sodčka, pa smo bili veseli, da smo vsaj vrečke za smeti lahko dobili, drugače je bilo pa vse kakor dogovorjeno! Z Mihatom sva se prostovoljno spustila v kakšnega pol metra v več letih nalaganega dreka in vode, Drago in Uroš pa sta zgoraj praznila vedro. Delo je potekalo po planu - jaz sem spodaj opazoval svečo, če je še dovolj kisika, Miha je smeti metal v vedro, Uroš je nadomestil viličarja, Drago pa je vedro praznil v vrečke. Delo je potekalo v prijetnem vzdušju - Miha je bil nadvse vesel, da sem spodaj jaz, ker sem ga kratkočasil, da je pozabil na smrad, prav tako je bil vesel Uroš, ki je najprej vpil, da so vedra lahka in sem jih potem čisto iz heca malo bolj polnil, da je moral uporabiti vse konjske moči, kar jih premore in je bolj malo govoril. Drago je pa itak tako tekal, da ni imel časa niti misliti niti govoriti …

Z Mihatom sva šla v vodnjak zato, ker imava doma majhna bazena in znava plavati v krogu …

Tri konjske sile so vlekle kot za stavo …

Dobro, saj vsi veste, kako se v nekaj letih organski odpadki zmeljejo skupaj in kako sva z Mihatom trpela (pa še enega je vmes stisnil, častna beseda, da je svečo upihnilo!). V detajle ne bom šel in po nekaj urah sva le pokukala ven. V mrakobno Novo mesto. Potem je Miha vzel še visokotlačno vodno črpalko (ali kako se že z učeno tujko reče kirherju?), se navezal na štrik in je vodni curek vse opravil namesto njega, pa še vrtiljak je imel. Luštno, res, a ga nisem hotel preveč zafrkavati, ker mi je spodaj, ko sva bila še do kolen v dreku, ko se med ljudmi spletejo posebne vezi, priznal, da se je za delo javil samo zato, ker smo se prijavili samo "abervezniki in šalabajzerji" in se je bal, da se bo komu kaj zgodilo in je zatorej na akcijo zvlekel še strokovnjaka (torej sebe!).

Miha na "ringlšpilu" …

Trofeja dneva, kako se bo razdelila na štiri dele pa še ugotavljamo …

Ja, ljudje delajo različne stvari iz različnih motivov (kar je res, je res), tudi najbolj čudnih. Potem smo še oprali opremo, oprali še sebe in potem skoraj debelo uro posedeli na prijetni terasi lastnika štirne. Ki je res prijazen človek, zabaven in dobrohoten, vsakemu od udeležencev akcije je na roko plačal po 500 evrov. In smo šli domov siti in zadovoljni.

Damijan Šinigoj

P.S. Da je vsak od nas dobil na roke po 500 evrov, sem zapisal samo zato, da se boste tisti, ki se nam niste hoteli pridružiti, ugriznili v rit od fovšije. Seveda nismo dobili toliko!

P.S.S. V resnici smo dobili vsak samo po 475 evrov in 13 centov, tako da za fovšijo ni potrebe, ker itak vsi vemo, da denar ni vse in da nekateri delamo tudi iz samega užitka do dela!  ;-)

P.S.S.S. Prepričan sem, da smo bili udeleženci akcije bolj črni od našega Borivoja, ki se je sicer sto na uro sončil, da bi mu bili mi fovš, a mu peklenski plan seveda ni uspel!