Test luči v Pihalniku

26.1.2010

Ob tradicionalni petkovi kavi sva imela s Šinijem tradicionalen petkov pogovor: kam gremo ta vikend v jamo? In sem mu enkrat za spremembo predlagal obisk toplic, kjer bi se lahko skupaj namakala v topli vodi, uživala v savni, opravila piling kože ... Ne vem, zakaj bi bila takšna ideja tako smešna, vendar sva oba bruhnila v smeh. Taka možaka kot midva se seveda za vikend odpraviva pogledat kakšno jamo. In sva razmišljala, kam bi šla. Ob 9500 registriranih jamah v Sloveniji bi se zdela odločitev lahka, vendar če kdo spremlja najine podvige, opazi, da sva se omejila le na peščico dolenjskih jam. Mala in Velika Vratnica, Cinkov križ, Šolnovo brezno, Čaganka ... Marsikomu bi se ob obilici preostalih jam to zdelo kratkomalo smešno, vendar ne razume, da sva se s Šinijem odločila, da postaneva specialista prav za te jame. Da bi lahko tudi ponoči prišla do dna! Kvaliteta pred kvantiteto! sva rekla in se odločila za Pihalnik.

Ko so fantje nazadnje šli v Pihalnik trenirati obiskovanje jam v težavnih razmerah (kar si lahko preberete v Šinijevi novički), so opazili, da se je na dnu jame v ilovici naredil kanal, ki je požiral veliko vode. Ker zadnje čase ni bilo večjega deževja, sva se odločila, da bova preverila, kam je voda odtekala. Pripravila sva se res strokovno, saj sva že vnaprej predvidevala, da bo akcija zahtevala tudi nekaj kopaškega dela. Opremila sva se z motiko Šinijeve tašče (ki se mimogrede uporablja za okopavanje motovilca in ne za ruvanje 50 kg skal) in kateri sva strokovno odrezala dobršen del ročaja, seveda za lažje rokovanje v utesnjenih prostorih. Ko sva prišla do dna 105 m brezna, sem strokovno ugotovil, da je kanal zasula ilovica z večjimi kosi skal. Sva se seveda polna entuziazma vrgla na delo in skale so kar letele po zraku, dokler nisva po 15 minutah obupala in ugotovila, da se bova morala za nadaljnje uspehe ustreznejše opremiti.

Ker je najin prvotni načrt - to je odkritje nadaljnjih 200 m jame - neslavno propadel, sem imel seveda rezervni načrt. Že pred časom sem namreč kupil reflektorje, namenjene osvetljevanju vrtov, ki sem jih predelal za potrebe osvetlitve snemanja v jamah. Reflektorji so me stali 15 €, za napajanje pa sem uporabil svinčene akumulatorje, ki sem si jih "sposodil" pri Šiniju, in so v osnovi namenjeni poganjanju električnega skiroja. Zraven sem prištel še 5 € za halogenske žarnice in dobil kompletni jamski osvetljevalni sistem za borih 20 €. Sam nase sem bil prav ponosen, saj sem prej gledal profesionalne izvedbe luči, katerih cena pa je vedno krepko presegala 300 €. Šinija sem postavil v različne prizore in na koncu zmontiral eksperimentalni filmček. Kvaliteta posnetkov in osvetlitve je na moje presenečenje na zadovoljivem nivoju. Seveda so potrebne še rahle izboljšave patenta, a glede na rezultate si v prihodnje obetam še marsikateri dober jamarski film.

Kopala in snemala sva Damijan Šinigoj in Klemen Mihalič.

PS: Ko sem se vračal proti površju, se sam sebi nisem zdel več tak mojster, ki je naredil odlično luč za 20 €. Razlika med mojo lučjo in tisto za 300 € je namreč v tem, da tista skupaj z baterijo tehta 300 g, pri moji pa je samo en akumulator težak skoraj 4 kg. Kaj češ?, sem si rekel in otovorjen odšvical do vrha.