Roške punce

3.6.2010

Kot je znano, Kočevski rog skriva veliko še neodkritih lukenj, ki jamarjem ne pustijo spati. Še posebej težko spijo, ko slišijo, koliko jih je v zadnjem času naštel srečnik, ki vsak dan hodi v službo v ta lep konec Slovenije. Tako se je Franci odločil popeljati par jamarskih raziskovalcev po svoji "pisarni", točneje po terenu med Jazbecem in Kunčem. Dobro smo se opremili in založili s hrano, saj je ta pisarna res obsežna in je v njej kaj videti. Na zadnjo majsko nedeljo smo se dobili  zgodaj zjutraj, se razdelili v manjše skupine in se pognali iz štartnih blokov. Klemen, Primož in Boštjan so se podali preverit tri, po hitri oceni manjše jame, ostalih pet pa do t.i. bolj obetavnih lukenj. Že pri prvi se je izkazalo, da bo poimenovanje jam v tem koncu dobilo prav posebno vnemo, saj nobena ni bila najbolj 'lahka'. Magda, kot prva izmed vseh ostalih 'ta pravih slovenskih punc', je zahtevala ogromno truda preden se je vdala, in še to šele v drugem poskusu. Andrej, Klemen in Mojca so bili srečniki, a so, Magdinemu zanimivemu karakterju navkljub, z njo po 13-ih m dokončno zaključili. Spodnja fotografija je bila, sodeč po optimističnemu nasmehu, posneta pri prvem poskusu.

Vhod v Magdo. Foto Jože Tomšič.

Preden pa je Magda končno padla, se je druga skupinica s hitrim tempom odpravila malo više po hribu, kjer jih je čakala jama Fani. Tom in Mojca sta se podala vanjo, z Andrejem in Francijem pa smo se pripravili na spust v bližnjo jamo. Žal sta po nekaj metrih spusta ugledala svedrovec in z dolgima nosovoma priplezala ven. Vrnili smo se k Tomu in Mojci, ki sta Fani namerila dobrih 19 m globine, zavohala možnost nadaljevanja in za to plačala davek. Fani ju je močno zmočila in umazala.

Tom leze iz Fani, Mojca kot zapisnikar. Foto Andrej Gašperič.

Ker so se počasi začeli oglašati želodci, smo se vrnili v bazni tabor. Tam smo našli Klemna, ki je poročal, da so s Primožem in z Boštjanom pregledali tri jame: ena bi zahtevala širjenje, nobena pa žal ni bila dovolj obsežna za v kataster.

Tabor v dolini med Jazbecem in Kunčem. Foto Jože Tomšič.

Po kosilu smo se spet razdelili v skupine in šli vsak v svojo smer. Tom, Boštjan, Primož in Klemen so izmerili Pepco (14 m globine, brez možnosti nadaljevanja), Andrej, Mojca in Klemen so se v drugo podali do Magde, s Francijem pa sva se zapeljala po Kunču do jame Zali. Zali, ki se je odprla šele s pomočjo 'timberja', se je izkazala za najlepšo v tem dnevu, kasneje, ko so jo napadli še jamarji z merilno opremo, se je izkazala tudi za največjo. Nadaljuje se v zasigani in zasuti razpoki, ki bi jo bilo treba širiti.

Preden smo napadli nove jame, smo se morali posvetovati. Foto Jože Tomšič.

Ko se je zaradi neodložljivih obveznosti poslovil Klemen, je bil čas za ponovni posvet ob prigrizku in poročanje. Tabor smo premaknili nekoliko naprej po pobočju in se razdelili v skupinice. Tom, Boštjan in Primož so izmerili Zali (višinska razlika 24 m, dolžina poligona 48 m in horizontalna dolžina 26 m), Franci je ostale peljal do Nežke. Pomanjševalnica sicer ni na mestu, saj je vhod kar impresiven. Franci, ki se je v njo pred časom že spustil, se je odločil za krepčilen spanec in se javil, da bo Andrejevo čokolado stražil pred medvedi. Z Mojco in Andrejem smo namerili dokončnih 18,6 m globine, ima pa Nežka sredi brezna v steni dva rova, ki se ju z roba vhoda v jamo ne vidi. Rova sta ponekod lepo zasigana, predvsem pa suha in verjetno služita kot toplo zavetišče za kakšno izjemno gibčno zverinico.

Vhod v Nežko.

Ko smo priplezali iz Nežke, je Franci poročal, da medtem ko smo mi rovarili, ni lenaril in je uspel odmakniti lep kos kamna malo vstran od Nežke. Našel je še eno luknjico Magdine sorte. Žal je bila raziskovalna vnema na tej točki že pri koncu, malo zaradi razgibanega terena, ki smo ga med raziskovanjem eni bolj, drugi manj zlahka obdelovali, malo zaradi dežja, ki je vmes ponagajal, predvsem pa zaradi pozne ure - zato smo se vrnili k ostalim. Tudi druga skupina je zaključila z raziskovanjem - za ta dan. Franci je namreč dobil nalogo, da naj v zelo kratkem času spet nabere par jam, tudi če za to žrtvuje kako naduro v pisarni.

Vsi udeleženci nedeljskega raziskovalnega pohoda po roških jamah smo bili enotni, da je bil pohod več kot uspešen in je to prakso treba nujno vzdrževati. Tudi druge, površinske lepote nas niso pustile ravnodušne, zato upamo, da nas bo Kočevski rog kmalu spet prijazno sprejel in morda tudi prenočil.

Roške lepotičke smo odkrivali Andrej Gašperič, Primož Paterneš, Jože Tomšič, Mojca Arlič, Klemen Mihalič, Boštjan Smolič, Franci Zupančič in Urša Štangelj.