Iz Cinka do zvezd

7.1.2010

Ko te povabi na štrik Marko, pač ne rečeš NE! Saj na štriku se seveda nič posebnega ne dogaja, pogovor med vožnjo do jame pa je že en plus, zakaj rečeš JA. In ker Marko preverja kondicijo za fotkanje Čaganke in ker je slišal, da grem jaz pa večkrat v Cinka, me je povabil. Lep nedeljski dan bi sicer lahko preživela tudi drugače, a mu tudi tako ni nič manjkalo. Le meni je bilo malo nerodno, ko je Marko vzel svoj (po videzu sodeč) popolnoma nov kombinezon, moj je bil pa tako usran, da je pokonci sam od sebe ob avtu stal. Ista zgodba se je ponovila s pasom in škornji, le pri rokavicah me je malce zaskrbelo, ker je Marko nataknil posebne gumijaste, ki jih pri jamarjih še nisem opazil, večkrat pa na finih damah, ki so pomivale posodo ali v filmih pri paznikih, ki so iskali še posebej skrito prepovedano robo ...

Kakor koli, opremljen s sto in petdeset metrskim štrikom sem se spustil v globino opremljati, s kar nekaj treme, ne tajim. Če nad tabo visi Marko, pač ne moreš kar nekaj potegnit, se strinjate? In meni se je seveda zgodilo prav to, da sem potegnil kar eno smer, malce pred dnom vhodnega brezna pa še eno pritrdišče falil. Saj, če bi bil nad mano Miha, bi že lajal in zezal, Marko je bil pa lepo tiho, kar je še huje. In seveda veš, kaj si človek misli o tebi, ko tolikokrat greš v Cinka in ne najdeš pritrdišča ...

Na robu 103-metrske vhodne vertikale.

No, sem ga potem končno našel in sva se spustila, pojedla čokoladico, potem pa sem v ožino za nadaljevanje vrgel transportko, ker je bilo dno zelo razmočeno od vode (zgoraj pa sneg) in da se Marko ne bi preveč umazal. Ker je hotel sprobati še ožino. Evo, priznam, sem kar nekako upal, da se bo vsaj malo, malo zataknil, ker v Cinku ni bil že 24 let, pa je zdrknil čez in nazaj, da niti ust nisem uspel zapreti. Človek je pač takšen, da sočloveku ne privošči majhnega zadovoljstva, razumem. In ker dol nisva imela več kaj početi, sva se odpravila gor.

Pred vstopom v ožino čist kot solza.

No, v ožini prostora res ni na pretek.

Sem upal, da bom vsaj pri vzpenjanju lahko naredil vtis nanj, pa sem tudi tu delal račun brez krčmarja ... Ko sem pospravil prvi štrik v transportko, je že vpil, da je zunaj, meni je pa še krepko med nogami kapljajo, preden sem prilezel ven. Že v temo in mraz! Hkrati pa v najlepše zvezdno nebo, ker sva si na Podstenicah vzela nekaj čudovitih minut za opazovanje in videla res ogrooomen zvezdni utrinek čez pol neba. Pa še enega sem na hitro lahko prižgal na skrivaj in že sva letela proti domu, kjer mi je človek mnogih talentov v zahvalo še eno na orglice zaigral ...

V zvezde gledala Marko Pršina in Damijan Šinigoj.

PS: Preostanek čokolade in alu-ovitek je pa zaradi nesporazuma na dnu vhodne vertikale ostal. Naslednji potnik tja dol ima pravico čokolado pojesti, ovitek pa kot dolžnost odložitii na zato predvideno mesto v smetnjak. Sva šele zunaj pogruntala, da je spodaj ostal ... Sorry.